V Moških skrivnostih gostuje 45-letni Marko Buh
Marko Buh je mož Mojce in očka dveh deklet. Po poklicu je lesarski tehnik, dela pa kot CNC-operater v mizarstvu. V prostem času razteguje meh v Ansamblu Razgled, sede na kolo, vzame pot pod noge in se odpravi v hribe. Podrobneje ga spoznajte v rubriki Moške skrivnosti.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Kar dosti stvari se nabere skozi čas. Vedno pravim, da če je volja, potem se vse da. Treba se je prilagajati in kdaj pa kdaj kakšno stvar dati na stran ali prestaviti, pa gre. Treba je gledati pozitivno na svet in ne obupati oziroma se ne predati. Če nekaj delaš z veseljem, se za vse najde čas. Žena sicer pravi, da imam preveč stvari. Ji dam prav … Ampak če bi imel dan še kakšno uro več, bi zagotovo počel še kaj.
Kako razvajate svojo ženo? Kako ji stojite ob strani in kdaj to najbolj ceni?
V prvi vrsti je podpora. Ker imava dve hčeri, je stalno neka vožnja na razne dejavnosti. Poskušava uskladiti, da ni vse na enem, ampak si razdeliva. Moram pa jo na tem mestu pohvaliti, ker je zelo potrpežljiva z mano in ve, da nimam vedno časa … S pogovorom se vse reši.
Včasih si zvečer vzameva čas in se pogovoriva o tem, kako sva preživela dan, kaj je v načrtu naslednje dni. Na plano pridejo nove ideje, mogoče ideja za izlet z družino in podobno. Poskušam jo poslušati in potem ustreči s kakšnim skokom v trgovino, da njej ni treba. Pa še bi se kaj našlo.
Sodelujeta tudi poslovno, v Mojmar ustvarjalnici. Kako se je rodila ideja zanjo? Tovrstno delovanje še bolj poglablja vajin odnos? Ali bi bilo bolje imeti ločeni "službi"?
Mojmar ustvarjalnica je predvsem njena služba. Ampak kot zakonca v tej zgodbi sodelujeva. Ideja je bila čisto njena. Prvega januarja je prišla k meni z idejo. Vse je imela: kaj bo delala, kako in kam bo prodajala, v kakšno embalažo bo pakirala in kje jo bo dobila … Skratka, vse. Moj odziv je bil: "A ti to resno?" 🙂 In potem sva začela.
Kupila sva prvi laser in se začela učiti na njem. Prvo leto sem vse rezal jaz, Mojca je vse pripravila. Bilo je kar napeto. Potem sem jo naučil, kako laser deluje, in počasi je te stvari prevzela sama. Od takrat se je delavnica, kot tudi število laserjev, kar precej povečala.
Super je, če dva gledata v isto smer in imata podobne, če ne kar iste cilje. Ločeni službi imava. In z vidika varnosti je mogoče bolje, da nisva odvisna samo od enega prihodka. Tako da, če bi slučajno kje "zaškripalo", je to nekakšen "backup".
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
V športu se najdem. Na kolesu se glava sprosti. Odmisliš vsakodnevne skrbi, vsaj za tisti čas. Poskušam narediti čim več kilometrov, čeprav to pomeni, da me spet ni doma. No, pozimi sem na sobnem kolesu. 😃 Pa glasba … S harmoniko tudi odplavam v čisto drug svet. Svet, ki ga poznajo le tisti, ki uživajo v glasbi. In tudi tukaj se rojevajo nove ideje. Pa naj bo to nova viža, nov izdelek … Vsak hobi te mora nekako sprostiti, da si potem pripravljen na nove izzive.
Za klene fante in gospode
Moške skrivnosti smo na Aleteii poimenovali rubriko za klene fante in gospode. Objavljamo jo vsak drugi petek. Tule najdete vse epizode. Če imate predloge za kandidate, pišite na [email protected].
Kako doživljate igranje harmonike v ansamblu Razgled? Kaj vam pri tem prinaša največje zadovoljstvo?
Igranje v ansamblu je spet nekako služba. Treba se je iti čim bolj profesionalno. Ljudje opazijo, da uživaš, in potem uživajo s teboj. Največje zadovoljstvo ti da publika, ko ti pokaže, da je zadovoljna in da je uživala. Sem pa kar malo perfekcionist pri tem in nočem, da bi nekaj slabo izpadlo. Zato se na vsakem nastopu maksimalno potrudim, da zveni lepo in prav. Ker pa Razgled izvaja vso glasbo v živo, sem začel igrati tudi bobne. Tako da je vse skupaj še bolj zanimivo.
Lahko delite z nami kak pripetljaj, zanimivost, zabavno anekdoto z nastopov, porok, veselic, slavij?
Na naših nastopih se zmeraj veliko dogaja. Naša pevka se vsakič domisli česa novega. Preseneti z novo barvo las, na primer. Nazadnje je bila roza. 😂 Težko bi izpostavil nekaj. Vse se dogaja zelo spontano.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Znam pokazati tudi čustva. Če je taka situacija, je lahko prisotna tudi solza. Po duši sem kar precej čustven in se zgodi, da me kar nekje na lepem ob kakšni posebni priložnosti zvije skoraj do solz. Tudi v kuhinji se znajdem. Včasih kdo reče, da naredim najboljši tiramisu. Pa slivovi cmoki so moja specialiteta. Tudi kosilo skuham, največkrat ob nedeljah.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …"
Otroci so naše največje bogastvo in skrb. V bistvu si ne predstavljam, kako bi bilo, če jih ne bi imel. Meni je oče zmeraj govoril, da je človek na svetu zato, da poskrbi za potomstvo. Otroci ti dajo ogromno izkušenj v življenju. Ni lepšega, kot ko ti otrok priteče v objem, pa čeprav imaš prazne roke. Pa ta iskren objem in tisto navdušenje v njihovih radovednih očeh. To je res nekaj najlepšega.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
V svetu primanjkuje predvsem potrpežljivosti. In miru. Če je človek miren, je vse mirno. Na žalost svet teče prehitro. Vse se mudi in vsi bi radi vse takoj. Sploh pri mladini se to opazi. Ne da se počakati več kot minuto. Mislim, da so za vse kriva družabna omrežja. Facebook, Instagram, TikTok, umetna inteligenca. To nas bo uničilo kot ljudi.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
V življenju človek doživi marsikaj. Dobrega in slabega. Potem je pa odvisno od posameznika, kako se bo v situaciji znašel in kako jo bo sprejel. Ko je žena zbolela, se mi je svet ustavil. Naenkrat ni bilo pomembno nič drugega. Vse je bilo usmerjeno v to, kako bomo naprej. Kako bomo usklajevali zdravljenje z življenjem. Na eni strani kemoterapije, na drugi strani majhen otrok, ki je vse prenašal s potrpežljivostjo.
Takrat sem si rekel, da moram naprej. Najlažje bi bilo vse spustiti in oditi … In jo pustiti samo? Z majhnim otrokom? Ne, to pa ne. In danes vidim, da je bilo tako prav.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Narava mi da tisto, kar potrebujem. Vsake toliko se odpravim v savno in tam "spucam glavo". Mir me napolni in mi da energijo za naprej. Pa naj bo v naravi, v cerkvi oziroma kje ob vodi … Včasih grem v gozd in kar sedim tam. Poslušam naravo. Ogromno nam da, samo prisluhniti ji je treba.
