5 stvari, ki sem se jih kot mož naučil v prvem letu zakona

Ja, lepo je!

Seveda pa je skupno življenje prineslo tudi nove odgovornosti, z njimi pa nova spoznanja. Naj z vami delim pet stvari (ker je pač okrogla številka), ki sem se jih kot mož naučil v enem letu.

Po poroki sva prvič, odkar sva par, začela živeti skupaj. Pred poroko sva skupno življenje precej idealizirala in komaj čakala, da se končno skupaj vseliva v stanovanje.

Mislim, da se je hitro poznalo, da je Sara že nekaj let živela "sama", po študentsko. Sam pa sem bil, priznam, bolj vajen "hotela mama", zato sem se šele v zadnjem letu zares naučil pravilno ravnati s pralnim strojem. (Ja, Sara, vem, da te še vedno za vsak slučaj kdaj vprašam, na koliko stopinj naj nastavim pranje.)

Predvsem sem se naučil, da je dobro "včasih" kaj postoriti tudi sam od sebe, ne da bi me morala za to prositi žena. Tako je stanovanje bolj v redu – dobesedno – pa še sam se počutim koristnega. Nekako sva si razdelila opravila tako, da vsak prevzame tisto, kar drugemu ni najljubše, in se pri tem lepo dopolnjujeva.

Po enem letu lahko rečem, da to, kar sva si pred poroko idealizirala, ni vedno idealno. Je pa za naju več kot dovolj. Najinih 30 kvadratov – vse, kar potrebujeva.

Drugo spoznanje je precej povezano s prvim. Ne morem reči, da sva ves čas super zaljubljena in z metuljčki v trebuhu. Pride tudi do nestrinjanj in razočaranj.

Ugotovil sem, da jih je zdaj nekoliko več preprosto zato, ker veliko več časa preživiva skupaj. Navade enega neposredno vplivajo na drugega. Po približno dveh mesecih zakona sva imela za kratek čas celo občutek, da se ves čas prepirava.

Pred poroko sva bila nekaj let večinoma v zvezi na daljavo, zato so bili ti začetni prepiri za oba kar majhen "šok". A to obdobje je minilo in naučila sva se bolje komunicirati. Danes si lažje poveva, kako se počutiva, ter drug drugemu zaupava svoje skrbi.

"Joj," sem si rekel, ko sem napisal tale podnaslov. Seveda se nanaša predvsem name. :)

Zakon me je naučil, da mi poslušati oziroma zares slišati drugega ne gre vedno najbolje.

Natančneje: včasih ne vložim dovolj energije v to, da bi se Sara počutila slišano. Velika težava so pri meni zasloni. Ko se osredotočim na nekaj na računalniku ali telefonu, znam precej uspešno odklopiti ves zunanji svet. S tem pa lahko ženo hitro razžalostim.

Naučil sem se, da takrat, ko mi govori nekaj pomembnega, ne smem imeti polovice pozornosti še nekje drugje. Ne uspe mi vedno, vendar se tega danes veliko bolj zavedam in skušam to napako popravljati.

V zadnjem letu sem se naučil, da imava lahko včasih oba prav.

Ista situacija lahko v vsakem od naju prebudi drugačna čustva, saj jo doživljava skozi svoje pretekle izkušnje, spomine in vzorce. Pomembno se mi zdi, da se kot mož zavedam tudi ženine preteklosti, njenih izkušenj in zgledov ter skušam na najino nestrinjanje pogledati tudi skozi njene oči.

Včasih ni treba ugotoviti, kdo ima prav. Dovolj je že, da priznam to, kar čuti: "Okej, ti to doživljaš tako, jaz pa drugače. Kaj lahko narediva, da bo obema v redu?"

To je zagotovo eno pomembnejših spoznanj zadnjega leta.

Odločitev, ki je zame nekaj povsem preprostega, je lahko za Saro stresna. Opazil sem – in tudi od nje slišal –, da ji veliko pomeni, kadar pri nekaterih stvareh preprosto prevzamem pobudo in se odločim.

Naj bo to vprašanje, kaj bova obiskala v Budimpešti, ali pa nekaj tako vsakdanjega, kot je, ali bova oblačila obesila zunaj in kaj bova jedla za kosilo. (Ko bi mi to zadnje le večkrat uspelo.) Odločnost lahko pomeni tudi to, da jaz nekam pokličem, da njej ni treba, da uredim kakšno opravilo ali preprosto poskrbim za stvar doma, ne da bi morala prej misliti nanjo ona.

Učim se, da biti mož ni samo biti ob ženi, ampak tudi prevzeti pobudo, odgovornost in del bremena skupnega življenja. Upam, da mi uspe čim več svojih spoznanj prenesti tudi v prakso. :)