Duhovnik med Slovenci v Argentini: “Odkar sem tam, sem bolj sproščen človek”

Lani so vas poslali v Argentino, a tam niste bili prvič. Kako to, da ste imeli pred leti tam ponovitev svoje nove maše?
Velik del naše družine živi v Argentini – v Mendozi. Po drugi svetovni vojni je morala ena izmed sester mojega starega očeta zaradi povezav njenega moža z domobranci prebegniti. Njegova zgodba je zanimiva: svoje mesto je med drugo svetovno vojno iskal na več mestih. Najprej je bil mobiliziran v nemško vojsko, od tam je dezertiral in je šel v partizane, a ko se je na lastne oči prepričal, da namen narodnoosvobodilnega boja ni tako narodnoosvobodilen, je ušel tudi od tam in se je pridružil domobrancem.

Šel je v Vetrinj, od tam pa z ženo Tončko v Argentino. Imela sta šest otrok, danes pa njihova družina šteje 115 članov. Ko sem imel leta 2016 za vse sorodnike tam ponovitev nove maše, je bila teta še živa in imel sem privilegij krstiti dva njena pravnuka – bila sta "številka" 53 in 54. Danes je pravnukov 85.

Takrat sem se srečal z argentinsko kulturo, spoznaval sem provinco Mendoza, pa tudi oni so vsako leto obiskovali Slovenijo. Nam so bili izredno zanimivi že zato, ker je bila njihova govorica drugačna kot naša. No, zdaj, ko živim z njimi, je bistveno drugače. Če sem bil takrat samo turist in obiskovalec, sem zdaj postal del njih. To mi je bilo v veliko pomoč pri tem, da živim daleč od domovine: takoj sem bil toplo sprejet, ne glede na to, da nisem znal njihovega jezika in vseh navad. Zelo so bili potrpežljivi z mano in takoj sem dobil občutek, da sem postal del njihove družine. Ta domačnost preganja moje domotožje.

Kako je bilo za vas sprejeti takšno nalogo, ki vam jo je dodelil nadškof? Običajno je treba narediti kak kilometer manj …
Nekega februarskega dne me je takoj po veroučni uri, ko sem bil še nekoliko znerviran od vsega otroškega direndaja, klical škof Anton Jamnik, ki je pri Slovenski škofovski konferenci zadolžen za koordinacijo dušnega pastirstva med Slovenci po svetu. Vprašal me je, ali bi šel v Argentino. Nekaj časa sem si vzel za razmislek in prišel sem do tega, da gre pri mojem poklicu, ki mi je bil podarjen, za nekaj posebnega. Če je klic za duhovništvo prišel od Boga, je to le prilagoditev tega klica. Seveda sem imel strahove, ker nisem znal jezika, ker sem poznal zgodbe o visoki stopnji kriminala in korupcije, a te dvome sem pustil za seboj. Če kliče Bog, se odzoveš!

Kako leto potem ni bilo odgovora predstojnikov, jaz pa sem z namenom razločevanja poromal še v Fatimo. Pri večerni molitvi sem v kapeli prikazanja molil za kak namig in naslednji dan sem v objavi na Facebooku prebral besede, ki jih je apostolski nuncij Mitja Leskovar namenil bogoslovcem pri maši: "Duhovnik se v službi preda Kristusu in Cerkvi. Ko te Cerkev potrebuje nekje drugje, moraš pustiti vse za sabo in iti." Isti dan me je po letu tišine poklical škof Jamnik in me zopet vprašal, ali sem še pripravljen iti.

Kaj je bilo lani najtežje? Novo okolje, navade, jezik?
Najtežja stvar je bila gotovo jezik. V Sloveniji sem opravil kratek tečaj španščine in imel sem dobro profesorico, ki se je zelo potrudila, da bi me čim več naučila tudi o terminologiji v zvezi z mojim poklicem. Od konca tečaja do odhoda je potem minilo osem mesecev in v tem času nisem uporabljal španščine – razen Duolinga. 😊

Ko sem prišel v Buenos Aires, sem zelo hitro spoznal, da je evropska španščina, ki sem se je jaz učil, zelo drugačna od španščine, ki se govori v Argentini. Na neki način sem sicer videl, da za moje preživetje tam španščina v bistvu sploh ni bila potrebna, ker skupnost v Buenos Airesu še v celoti obvlada slovenščino, pa vendar. Ko sem se dnevno srečeval z argentinskimi redovnicami, ki sem jim maševal, sem se ob njih začel uvajati v kastiljščino. 

Prvih šest mesecev je bilo vseeno precejšnja potuha, zdaj, ko sem v Mendozi, ker se sloveščina med mlajšimi že manj tekoče govori, pa sem moral nastopiti tudi s svojo polomljeno kastiljščino. Vseeno se razumemo. Še vedno stvari, kot so sveta maša, odbor slovenskega doma in skupni dogodki potekajo v slovenščini, je pa res, da je to vedno težje uresničljivo, zato ker se otroci s slovenščino ne srečujejo več tako pogosto, kot so se včasih. Zakoni so mešani, služba je v španščini, šola je v španščini. Otroci med sabo govorijo špansko. A ne bomo vrgli puške v koruzo.

Najprej ste delovali v Buenos Airesu, zdaj ste v Mendozi. Kako se ti dve lokaciji razlikujeta?
V Buenos Airesu smo bili trije duhovniki in moje delo je bilo omejeno na določene aktivnosti – delal sem z mladimi, imel sem nedeljske maše. V Mendozi, kjer delam zdaj, sem sam in koordiniram delo dušnega pastirstva – to je še najbolj podobno župniji. Imamo mladinsko skupino, verouk v slovenski šoli, srednješolski tečaj slovenščine, pevski zbor, druženja, folklorno skupino in seveda nedeljske svete maše.

Kako so argentinski Slovenci drugačni od slovenskih? Vam ustreza njihova latinskoameriška odprtost?
Svojega temperamenta ne morejo skriti. Oni so Argentinci – to je dejstvo. Imajo slovenske korenine in Slovenci so tudi po državljanstvu, a treba je priznati, da so Argentinci po načinu življenja. Meni to zelo odgovarja, saj po naravi nisem tako odprt, a njihovi odnosi, način komunikacije in srečevanja so mi v veliko pomoč, da se tudi sam spreminjam.

Morda smo v naši družbi malo pokvarili pomen telesnega dotika – s tem smo precej obremenjeni in nismo vajeni tega, da kar vsakega človeka objameš ali poljubiš. Marsikateri tak izraz ima pri nas lahko napačen pomen ali celo erotičen prizvok, ki je nezaželen. Oni se s tem ne obremenjujejo – to je iskreno, s tem živijo, saj je del njihove kulture. Na eni strani so ohranili slovensko zanesljivost, poštenost, trdnost in delavnost, vse to pa se je združilo z toplino karakterja Latinske Amerike.

Človek se med njimi dobro počuti. Vedno imaš občutek, da si sprejet z nasmehom, da si dobrodošel. Živijo za Argentino, to jim je sveto – enako, kot imajo zelo pozitivna domovinska čustva do Slovenije, do domovine svojih korenin, imajo zelo močna čustva do Argentine kot njihove domovine.

Tudi v šolskem sistemu dajejo velik poudarek domovinski vzgoji in to se jim pozna. Na prireditvah v skupnosti vidim, s kakšnim žarom zapojejo tako argentinsko kot slovensko himno in himno slovenskih izseljencev. To je bilo opaziti že v Buenos Airesu, na svoj način pa je čutiti tudi v Mendozi, ki je na podeželju in je zato dinamika življenja in folklore še nekoliko drugačna, morda bolj izrazita.

Se vam zdi, da se ob tem, ko opazujete njihovega, spreminja tudi vaš pogled na Slovenijo?
Gotovo. Že tako moram reči, da mi je domovina od nekdaj veliko pomenila, zato sem bil tudi slabe volje, ko sem videl, da se stvari ne odvijajo tako, kot bi se morale, ker sem želel dobro svoji domovini. Ne gre za kako politično navijaštvo, ampak za željo, da bi domovina dobro uspevala, ne pa propadala zaradi neumnosti. To se nadaljuje tudi v Argentini. Ko živiš daleč od svoje domovine, se tvoja domovinska čustva gotovo okrepijo, če pa imaš okoli sebe še skupnost, ki jim je to sveto, se to lahko samo še potencira.

Ob praznovanju 35-letnice države smo imeli pod okriljem veleposlaništva Republike Slovenije iz Buenos Airesa ves mesec posvečen Sloveniji in smo pripravljali različne dogodke. Vedno se je v ozadju vrtel filmček, na katerem so bili posnetki Slovenije. S ponosom sem gledal te posnetke in čutil sem, da jih vidim drugače, kot bi jih, če bi bil doma. 

Zakaj mislite, da si tako želijo ostati Slovenci, ohranjati jezik, vero, kulturo?
To strogo racionalno res nima nobenega smisla. Utrip drugih narodnih skupnosti že dolgo ni tako krepak – mogoče imajo še kakšne posamezne folklorne dogodke, ki se še dogajajo, ampak da bi se pa organizirano govoril jezik njihovih prednikov – to pa je praktično nemogoče. Slovenci smo tu res nekaj posebnega. Še vedno imamo organizirano šolstvo z namenom, da ohranjamo jezik. Slovenščina je eksotičen jezik, ki je na tistem koncu sveta popolnoma neuporaben, razen če želiš na avtobusu koga v miru opravljati. 😊

A vidim nekaj močnih elementov. Zelo velik prispevek je imelo dušno pastirstvo, pa tudi sicer je bilo v tem migracijskem valu veliko intelektualcev, ki so še naprej ustvarjali na področju pisane besede in se zavedali, da je treba organizirati močno šolstvo, s katerim bodo ohranjali vrednote, običaje in jezik. Pomembno vlogo igra tudi dejstvo, da je bila prva generacija prepričana, da se bodo vrnili v Slovenijo v kakih desetih letih in so se dobesedno izolirali od argentinske družbe. Tudi poročali so se znotraj slovenske skupnosti. Tretja stvar pa je, da čutijo posledice teh odločitev in prizadevanj svojih prednikov. Iz spoštovanja do njih se tega držijo. Čeprav je ta odmev pri vsaki generaciji nekoliko šibkejši, je zaenkrat še vedno močen. Zavedajo se, da je to nekaj pomembnega in svetega.

Pomemben se mi zdi še en vidik: če pogledamo migracijska valova konec 19. stoletja in med obema vojnama, tista dva nista ohranila tako močne narodne zavesti in močne strukturne organiziranosti v Argentini. Tretji val migrantov je prišel v Argentino iz drugačne stiske. Če so prvi prišli kot kmečko prebivalstvo, ki je iskalo boljše življenje, in če so drugi prišli zaradi fašizma, je tretja generacija izšla iz velikega gorja. Šla je, ker je morala ohraniti svoje življenje. Slovenija jim je bila nasilno odvzeta in zdi se mi, da se je ta moment zelo globoko zapisal v njihove gene. Ta travmatična izkušnja sicer za posledico nima sovraštva do njihovih preganjalcev, ampak iskreno in globoko potrebo po tem, da ohranjajo spomin na Slovenijo in na svoje prednike, pa tudi na tiste, ki so za to idejo umrli, dali svoje življenje.

Kako vas izkušnja v Argentini oblikuje, na kakšen način postajate drugačen duhovnik?
Ena razsežnost je gotovo narodna zavest oziroma slovenstvo. Ta izkušnja me spreminja kot Slovenca, saj še bolj hrepenim po tem, da bi ohranili, kar je avtentično slovensko. Hkrati pa iti v svet pomeni razširiti obzorje in pogled na življenje, odnose, pravzaprav na vse, kar ti pride naproti.

Včasih se mi zdi, da je slovenski prostor v določenih pogledih še vedno nekoliko zatohel: od zgodovine in politike do družbenega življenja, pogleda na duhovništvo in življenje župnij. Še vedno smo nekoliko pospravljeni v predalčke, iz katerih ne znamo zlesti. Ko prideš v popolnoma drugačen svet, srečuješ druge ljudi, poslušaš njihove zgodbe in vidiš, kako živijo, pa spoznaš, da ni nujno povsod tako.

Argentinska družba je veliko bolj odprta. Tam ni toliko prirojenih strahov pred tem, kako se boš pokazal v družbi, ali boš lahko v kolarju stopil na ulico in kako te bodo drugi gledali. Pri nas še vedno pogosto slišiš: "Kaj bodo pa ljudje rekli?" Tam imajo, če lahko tako rečem, sito razmišljanja z veliko večjimi luknjami – nepomembne stvari preprosto padejo skozi in se z njimi nihče ne ukvarja. Zato je življenje bolj sproščeno, ljudje so bolj pripravljeni sprejeti tudi drugačno razmišljanje.

Odkar sem tam, sem absolutno bolj sproščen človek. Manj se jezim, nisem več toliko nataknjen, doživim veliko več smeha in dobre volje ter manj skrbi. Tudi zato, ker sem kot duhovnik lahko res duhovnik – ne menedžer, gradbenik ali vodovodar. Naloge so jasno ločene po načelu subsidiarnosti in duhovnik se lahko posveti temu, za kar je tam.

Seveda je materialni standard življenja tam drugačen in v določenih pogledih nižji kot v Evropi, vendar to ni nujno slabo. Čas, ki bi ga morda pri nas namenili pridobivanju še več materialnega, tam raje preživijo s prijatelji in družino – ob pogovoru, petju, hrani ali nogometu. V tem pogledu se mi zdi njihova družba bolj zdrava. In če v njej živiš, to ne more iti mimo tebe.