Dopusta je konec, elektronski poštni predal kar prekipeva od neprebranih sporočil, vi pa ste pozabili geslo za dostop. Gotovo vam bo prav prišlo malce nebeške pomoči
Proti koncu vsakega dopusta pride trenutek, ko se v vaše misli počasi znova prikrade služba. Morda ležite ob bazenu, se sprehajate po plaži ali ravno zaključujete izjemno lagodno kosilo, ko vas nenadoma prešine: čaka vas elektronski poštni predal. Pa ne le, da vas čaka: med vašo odsotnostjo začenja že malodane prekipevati.
Kmalu vas bodo spet zbujali alarmi. Morali boste obuti čevlje, ki zahtevajo nogavice, in uporabljati gesla, ki ste jih že davno pozabili. Približno štirinajst sekund po tistem, ko boste stopili skozi vrata pisarne in se še vedno poskušali spomniti, kje točno je vaša miza, vas bo kolega veselo vprašal: "Je bil dopust v redu?"
Tudi če imate svojo službo radi, se lahko vrnitev po daljšem premoru zdi presenetljivo skrb vzbujajoča. Svoboda dopustniških dni čez noč izgine in znova se pojavijo vse tiste odgovornosti, na katere smo v vročih poletnih dneh uspešno pozabili.
Če pa že sicer neradi odhajate na delo, ker ste morda na delovnem mestu nesrečni, preobremenjeni, zaskrbljeni zaradi sodelavca ali preprosto izčrpani od vsega, kar služba od vas zahteva, se vam lahko zadnji nedeljski večer zdi še težji. In to je ravno pravšnji trenutek, ko vam lahko pomaga molitev.
Pa ne katera koli molitev ali celo prošnja Bogu, naj nas navduši nad ponedeljkovim jutrom – ob 6.30 je to morda celo onkraj nebeškega posredovanja. Lahko pa si izprosite milost za prijetno vrnitev na delo: da boste potrpežljivi z ljudmi, ki od vas takoj nekaj potrebujejo, da boste imeli energijo za delo, ki vas čaka v pisarni, da boste premogli dovolj modrosti glede težav, s katerimi ste se ubadali pred dopustom, in dovolj vpogleda v prihodnost, da ob 643 neprebranih elektronskih sporočilih ne boste izgubili vse volje do življenja.
Molitev pred vrnitvijo na delo
Gospod,
hvala ti za čas počitka,
za ljudi, s katerimi sem ga preživel/a,
in za trenutke, ko se je delo zdelo čudovito oddaljeno.Zdaj, ko se vračam, mi pomagaj, da jutrišnjih skrbi ne bom nosil/a pred jutrišnjim dnem.
Daj mi energije za to, kar mora biti opravljeno,
potrpežljivosti z ljudmi, ki jih srečujem,
in modrosti, da bom vedel/a, kaj je resnično pomembno.Ko se bo breme delovnih obveznosti zdelo preveliko, mi pomagaj, da se bom naenkrat lotil/a le ene stvari.
Ko bom razočaran/a, pazi na moje besede.
Ko bom začutil/a, da me ne opazijo, me spomni, da se vrednost mojega dela ne meri le s tem, kdo ga pohvali.In ko bo šlo kaj narobe, naj premorem dovolj humorja, da se vsaka drobna nesreča ne bo sprevrgla v gromozansko.
Naj ne pozabim, da je služba del mojega življenja, ne pa vse moje življenje.
Naj svoje delo opravljam pošteno, velikodušno in dobro, obenem pa v svojem srcu pustim prostor za ljudi in stvari, ki so pomembni onkraj tega.Tisto prvo jutro po dopustu stopi z mano skozi vrata pisarne.
In če je mogoče, Gospod, naj se spomnim svojega gesla.Amen.
In končno, po dopustu se pojavi skušnjava, da bi mislili, kako se moramo na delo vrniti prebraženi: bolj organizirani, bolj učinkoviti, končno naj bi obvladali vse. Do torka popoldne nas že ujame resnično življenje. Morda si za cilj raje zastavimo, da se na delo vrnemo čuječi.
Sv. Jožef, ki je velik del svojega življenja opravljal vsakdanje delo brez pohval ali priznanj, je v tem položaju še posebej dober spremljevalec. Njegovo delo je bilo pomembno zaradi ljubezni in odgovornosti, s katerima ga je opravljal, ne pa zato, ker bi ga delo v delavnici vsak dan navduševalo. Večina od nas verjetno lahko reče nekaj podobnega.
Delo bo še vedno delo. Pot na delo ne bo nič krajša, na elektronska sporočila bo treba slej ko prej odgovoriti, in kar se tiče množice nujnih sestankov, ki čakajo, da jih umestite v svoj urnik … no, to pa je že tema za povsem samostojen članek!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
