Srčna dama Lucija Selak, ki z Ansamblom Saša Avsenika navdušuje poslušalce narodnozabavne glasbe
Otroštvo na kmetiji, številne vragolije, frajtonarica in ljubezen do narodnozabavne glasbe so zaznamovali prva leta Lucije Selak. Pozneje se je podala v zdravstvene vode, kjer je kot medicinska sestra razveseljevala s sočutjem in bližino, danes pa stik z drugimi doživlja prek glasbe, ki je postala osrednji del njenega življenja. Z Ansamblom Saša Avsenika osvajajo velike odre doma in v tujini, ob tem pa ustvarja tudi kot samostojna pevka. Kljub vsem obveznostim ostaja povezana s svojimi koreninami, spomini in ljudmi, ki so jo oblikovali. Za Aleteio je spregovorila o otroštvu, stari mami, naključjih, ki zasukajo življenjsko pot, ter o tem, kako lahko pesem človeku polepša vsakdan.
Kot deklica ste bili menda precej nagajivi. Katere vragolije iz otroštva se še danes najraje spominjate?
Oh, teh je precej. Ena ljubših mi je tale: veliko časa sem preživela na hribu pri stari mami in atu. Z atom sem šla rada nakosit za živali. In preden je iz žepa vzel oslo, da bi nabrusil koso, sem jo na hitro zamenjala za šop trave. Prvič sva se smejala. Drugič je že tekel za mano.
Ker so bili starši službeno precej odsotni, sva imela z bratom ogromno priložnosti za odkrivanje novih lumparij. V nekem obdobju sva očetu pobrala večino žebljev in gradbenih pripomočkov, ker smo skupaj s sosedom gradili hišico na drevesu. Tako smo si zgradili pravo majhno graščino.
Zelo rada sem se podila tudi s kolesom, rolerji in rolko. Moja kolena so bila venomer obtolčena. Veseli me, da sem doživela tako polno mladost in v otroški svobodi odkrila lepoto barv življenja in nenehne radovednosti.
Kakšno življenjsko popotnico vam je dalo odraščanje na kmetiji?
Bolj kot samo okolje je name vplival odnos staršev do tega okolja. Njuna marljivost. Več je bilo dela kot samih besed in kljub temu, da mi včasih kakšno delo ni bilo pogodu, se je pozneje tako močno usidralo vame, da sem v tem našla lepoto.
Danes mi ta spomin pomaga pri soočanju z življenjskimi izzivi z razumevanjem, da se je lepo truditi – na vseh področjih.
Na poseben način ste bili povezani z babico. V čem vam je bila največji zgled?
Moja stara mama je bila delavna ženska, močnega karakterja. Pravzaprav mi kot otroku nikoli ni bila všeč, ker je bila ves čas slabe volje in huda na ata. To vam povem samo zato, ker sem to povedala tudi njej. 😊 A z leti sem vse lažje sestavljala koščke sestavljanke njenega življenja in življenj vseh, s katerimi je bila obdana.
Zares sva se povezali šele tik pred njeno smrtjo. Največji zgled mi je najin odnos, ki sva ga uspeli razviti, in njena ranljivost, ko je brez sramu slekla svojo življenjsko pot in mi odprla dušo. Najina druženja so bila obdana s solzami, smehom, objemi in glasbo. Veliko mi je dala. In jaz jo bom večno nosila s seboj. Še danes večkrat rečem: hvala, mama!
Kako se je dekle, po izobrazbi medicinska sestra, znašlo v svetu narodnozabavne glasbe? Vas je ta zvrst spremljala že v otroštvu ali ste jo vzljubili pozneje?
Narodnozabavna zvrst me spremlja že od otroštva, ko sem spremljala oddaje, kot so Pri Jožovcu z Natalijo, Raketa pod kozolcem in številne druge. Navdušila sem se nad frajtonarico in se jo naučila igrati. Obdana sem bila z domačo glasbo in ne čudi me, da me ta spremlja še danes.
Kar zadeva sam poklic, pa rada omenim, da mi je "padla sekira v med", in mislim, da ta trditev ni daleč od resnice. Vse se je začelo, ko sem kontaktirala Matica Plevela s prošnjo, da povabijo prijatelja kitarista k sebi na oder, ko so pri nas na Pahi igrali na veselici. In očitno so pozneje družbena omrežja tu opravila dobro delo, saj je posnetek priredbe Let it snow prišel tudi do njihovih ušes. Kmalu za tem sem dobila Matičev klic in povabilo na srečanje z ansamblom.
Prisluhnite Lucijini pesmi:
Ste kdaj začutili, da vam je delo medicinske sestre dalo nekaj, kar danes bogati tudi vaše glasbeno ustvarjanje – in obratno?
Vsekakor. Ko zaprem oči, se podam v svoj svet, kjer domišljija sočutja nima meja. S petjem se negujem in včasih tudi zdravim. Če je tako tudi navzven, bi me osrečilo še bolj.
Pri delu na zdravstvenem področju pa sem odkrila resnično radost ob podajanju dlani sočloveku. Petje me je spremljalo ves čas in rada sem to delila z ljudmi, ki sem jih oskrbovala. V čast si štejem, če je ob tem komu polepšalo trenutek. Pravzaprav, če sedaj pomislim, jih nikdar niti nisem vprašala za dovoljenje. Nihče se ni branil, torej mislim, da nisem naredila hude škode. 😊
Ali je med pesmimi, ki jih izvajate z ansamblom, kakšna, ki vas še danes posebej gane ali vas vsakič znova spomni, zakaj radi stojite na odru?
Na splošno lahko rečem, da me vsaka pesem spomni na hvaležnost, da lahko stojim na odru z ekipo, ki občinstvu prinaša veselje. Pesem Skozi leta pa me še posebej spominja na začetek te poti in zame predstavlja pomembno prelomnico. Zame ni le ljubezenska pesem o dveh ljudeh, temveč govori o odnosu – o vezi, ki sega od dna do neba in ki jo želim graditi z vsemi dušami tega sveta.
Kako usklajujete številne nastope, tudi v tujini, s časom za družino, prijatelje in trenutke, ko preprosto odložite mikrofon?
"Vse se da, če se če," pravimo mi na Dolenjskem. 😊 Je pa vredno omeniti, da smo v zadnjih letih z ansamblom prišli do zelo lepo organiziranega urnika, ki nam omogoča, da ima vsak od nas lahko tudi kakovosten čas s svojo družino. Seveda, pridejo termini, ki si sledijo drug za drugim, a smo utrjeni in vajeni že marsičesa. 😊
Kaj občutite v prvih trenutkih, ko stopite na oder, in kaj si najbolj želite, da ljudje odnesejo domov po vašem koncertu?
Najprej se vedno razveselim ljudi, ki si vzamejo čas za nas. Osrečuje me, ko smo eno z glasbo in tako govorimo skupni jezik. "Kdor poje, slabo ne misli", so mi govorili kot otroku in če je to res, me izredno veseli, če lahko vsaj za kakšen trenutek koga preusmerimo od morebitnih manj lepih misli.
Želim si, da bi ljudje to navado odnesli s seboj domov in spoznali, da se jim ni treba umakniti iz svojega okolja, da bi se počutili bolje. Všeč mi je misel Marka Avrelija, ki pravi, da nam ni treba iskati krajev, ki bi nas osrečili, saj se lahko vedno znova vrnemo k sebi.
