Ko je mlada zdravnica Klara Tomažič za nekaj mesecev odšla na misijon v Nangomo v Zambiji, se ni srečala le z drugačnim zdravstvenim sistemom in boleznimi, ki jih v Sloveniji redkeje vidimo. Spoznala je tudi drugačen odnos do življenja – in smrti
Eden od prizorov, ki so jo v prvih dneh v Zambiji presenetili, so bili tovornjaki, polni lepo oblečenih ljudi, ki so stali na njih. Ženske in moški so se vozili skupaj in peli. Sprva ni vedela, kaj opazuje. Odgovor so ji dali otroci, ki so se igrali v bližini: "To je pogreb."
Praznovanje življenja in dogodek skupnosti
S tovornjaki so svojci in drugi žalujoči prihajali v mrtvašnico ob bolnišnici, kjer je delala Klara, po pokojnika. A pogreb pri njih ni zgolj kratek obred, po katerem se življenje čim prej vrne v običajne tirnice – kot je spoznala Klara, lahko traja več dni, ob družini pa se zbere veliko ljudi. Žalovanje tako ni skrito za vrati posameznega doma, ampak postane dogodek skupnosti.
Prav to jo je spodbudilo k razmišljanju o razlikah med zambijskim in slovenskim odnosom do smrti. "Smrt ima v njihovi kulturi še vedno svoj prostor, medtem ko jo skušamo v naši vse prevečkrat skriti," pravi. Po njeni izkušnji smrt v Zambiji ni nič manj boleča, saj je izguba bližnjega težka na vseh celinah. A je hkrati, podobno kot rojstvo, bolj očitno sprejeta kot del naravnega poteka življenja.
Smrt je boleča, a vidna
V evropskem okolju smo se po njenem opažanju navadili smrt nekako umakniti iz vsakdanjega življenja. O njej težko govorimo, umiranje se pogosto dogaja daleč od oči večine, pokojnika pa po smrti praviloma hitro ne vidimo več. V Nangomi je Klara dobila občutek, da je drugače: smrt je boleča, vendar je vidna. Zanjo obstajajo čas, prostor in skupnost.
Izkušnja Zambije je tako zanjo postala veliko več kot nekajmesečno zdravniško delo. Odprla ji je tudi vprašanja, ki se tičejo vseh nas: Koliko prostora še znamo dati bolezni, umiranju in žalovanju? Nas je zato, ker smo smrt umaknili izpred svojih oči, manj strah umiranja?
Več o tem, kaj je Klara Tomažič doživela med delom v Nangomi, s kakšnimi bolniki se je srečevala in kako so jo trije meseci v Zambiji spremenili kot zdravnico in kot človeka, preberite tukaj.
