Francozinja Claire je kar 28 let potlačevala travmo posilstva, ki ga je utrpela kot otrok. Odločila se je povedati svojo zgodbo, da bi ponudila sporočilo upanja tistim, ki preživljajo nepredstavljivo
Nežen glas in širok nasmeh nikakor ne izdajata grozot, ki jih je v otroštvu prestala Claire Hestia. Kot deklica je že zelo zgodaj doživela tisto, česar ne bi smel doživeti nihče. Pri osmih letih je bila posiljena. Storilec, prijatelj njene matere, jo je utišal in psihično zlorabljal. O tem je molčala skoraj trideset let, povedala ni niti svoji materi. "Skrivnost me je sprva varovala," piše v svoji knjigi. "Bila sem otrok. Vedela sem, da je nekaj narobe, a tišina mi je omogočila, da je groza ostala skrita."
Leta so minevala in namesto besed je spregovorilo njeno telo. Soočila se je z anoreksijo, bulimijo ... Pa vendar je sredi stiske našla svojo luč: knjige. "Bile so moj kisik, moja življenjska sila. Dajale so mi vero, da so stvari mogoče. Ko sem brala o sreči in nesreči drugih, sem si govorila, da je še vedno vse mogoče."
Potihem je tudi sanjala, da bi pisala. Dokler je nekega dne prijateljica ni spodbudila: "Morala bi pisati. Pomembno je, da izraziš občutja." Šla je domov in to tudi udejanjila. "Verjamem, da moramo biti pozorni na znake, ki nam jih življenje postavlja na pot," pravi.
Premagovanje anoreksije
Z leti je Claire spoznala, da si ne bo opomogla zgolj z lastno voljo. "Ko sem želela premagati anoreksijo, sem ubrala nenavadno pot. Sledila sem svojim instinktom." Tako se je nekega dne zbudila z "načrtom v glavi", pripoveduje. "Rekla sem si, da bo od tistega dne naprej vse drugače, da bo moje življenje lepo, kot bi se znova rodila," piše.
Ker jo je posilstvo "v trenutku spremenilo iz otroka v odraslo osebo", si je prizadevala ponovno vrniti v obdobje pred tem. Odločila se je za nekoliko nenavadno potezo – kupila je otroško stekleničko in postopoma spet začela jesti. Najprej mleko, nato otroško hrano. Tako je po dolgem boju zopet našla ravnovesje.
Hkrati je Claire vedela: od anoreksije si človek nikoli zares ne opomore. "Motnje hranjenja so kot alkoholizem ali odvisnost od drog; trajajo vse življenje. Za vedno ostaneš v remisiji."
Postopoma se je v njej oblikovalo prepričanje, ki prežema tudi njeno celotno knjigo. "Vera odpira pot in nove možnosti. Ne glede na to, ali verjameš vase, v usodo, Boga, verjeti moraš, da se bo zgodilo nekaj dobrega."
Sama v otroštvu ni bila deležna verske vzgoje. "Nisem bila krščena. Življenje me je pripeljalo k Bogu. Zelo hitro sem si rekla: 'Moraš verovati.' Zato sem verovala po svoje." Vsak dogodek se je sčasoma postavil na svoje mesto, "kot sestavljanka". "Če sprejmeš lepe stvari v življenju, moraš sprejeti tudi najbolj boleče. Nekega dne postane njihov pomen jasen."
Srce je premajhno, da bi zadrževalo sovraštvo
V Clairini knjigi se kot osrednja nit ponavlja misel Jeana Cocteauja: "Sovraži samo sovraštvo." To je postalo njeno življenjsko vodilo. "Nisem hotela, da mi ta moški vzame več, kot mi je že vzel." Zato se Claire na laž, s katero ji je grozil njen posiljevalec, v vseh okoliščinah odzove z resnico: "Srce je premajhno, da bi vse sprejelo. Izbrati moraš, kaj boš vanj vložil. Če ga napolniš s sovraštvom, boš v njem ostal ujet vse življenje."
"Moje življenje ima smisel, ko pomagam drugim, ko se trudim biti dober človek."
Pri okrevanju so ji pomagale številne zgodbe drugih ljudi. Eden od njih je bil psihiater Boris Cyrulnik, ki je preživel holokavst in je dokaz, da kljub doživeti travmi lahko živimo izpolnjeno življenje. "Ko sem spoznala njegovo zgodbo, sem si mislila: 'Če je uspelo njemu, potem lahko tudi meni.' Bil je živ dokaz, da lahko človek svojo rano spremeni v nekaj, kar pomaga drugim."
"Morda je imel Bog poslanstvo zame"
Danes Claire navdušuje z notranjo svobodo, ki jo je našla. "Če bi morala svoje življenje živeti znova, bi si želela, da bi bilo enako." Presenetljiva izjava, a nato nadaljuje s pojasnilom: "Mislim, da je imel Bog poslanstvo zame. Morda bo ta knjiga pomagala enemu, dvema ali trem ljudem. Če bo tako, potem je vse skupaj vredno truda."
Njen smisel življenja lahko povzamemo v nekaj besedah. "Moje življenje ima smisel, ko pomagam drugim, ko se trudim biti dober človek. Obstajajo lastnosti, ki se jim nikoli nočem odpovedati: prijaznost, velikodušnost in eleganca."
Danes ji je v oporo tudi mož, ki pozna celotno njeno zgodbo. "Z veliko nežnostjo sprejema moje tesnobne občutke, ki jih še vedno imam. Ko na površje priplavajo določeni spomini, mi preprosto reče: 'V redu je.' Razume." Nasmehne se. "Pogosto mu povem, da sem se rodila zanj in zaradi njega."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
