Med bližino in svobodo: kako ostati povezan z zakoncem in pri tem ne izgubiti sebe
Vprašanje bralke:
Z možem se pogosto zapleteva pri pogovorih. Jaz bi rada več pogovora, podelitve o tem, kaj se nama dogaja, ter občutka, da me sliši, njemu pa je hitro preveč in se umakne. Takrat se počutim zavrnjeno, on pa pravi, da se ob meni počuti utesnjenega. Kako naj veva, do kje se je v zakonu zdravo prilagajati, da bližina ne postane prisila in da se eden od naju ne bi začel nezdravo prilagajati ter počasi izgubljati stik s seboj?
Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Drago in Sara Jerebic:
Zelo dobro ste ubesedili dva zelo pogosta strahova, ki se lahko hkrati pojavita v zakonskem odnosu. Pri enem zakoncu je lahko v ospredju strah, da bi izgubil stik z drugim, pri drugem pa strah, da bi izgubil stik s seboj.
V zakonu ni pravo vprašanje, kdo se mora komu prilagoditi. Bolj zdrav začetek je vprašanje, kako lahko oba spoštujeta dve resnični potrebi: potrebo po pogovoru in povezanosti ter potrebo po avtonomiji in razmejenosti.
Prilagajanje zakoncu je zdravo do točke, ko lahko še vedno rečemo, da nekaj delamo iz ljubezni in odgovornosti, ne pa iz strahu ali prisile. Ko se začnemo prilagajati tako, da postajamo zamerljivi, neiskreni ter se počutimo utesnjeni, prilagajanje ni več bližina, ampak počasi postaja samopozaba.
Mnogi zakonci (pogosteje žene) bližino doživljajo predvsem ob pogovoru. Takrat dobijo občutek povezanosti in vrednosti, ker se drugi zakonec zanima za njihov notranji svet. Spet drugi zakonci bližino lažje doživijo ob skupnem delu, razvedrilu, telesnem stiku ali skrbi za drugega. Dolg pogovor za te zakonce ni vedno pot do bližine, ampak lahko hitro postane vir čustvene preobremenjenosti ali konflikta. Zato je v takih zakonih dragoceno hkrati iskati dovolj povezanosti, stika in dovolj čustvene avtonomije.
Ne potrebujemo popolne zadovoljitve obeh potreb, ampak dovolj dobro ravnotežje. Prevelika razmejitev brez povezanosti boli, povezanost brez dovolj razmejitve pa duši. Zrel zakon potrebuje oboje.
V praksi to pomeni, da se zakonec, ki potrebuje manj pogovora, ne umakne brez besed, ampak pove, da potrebuje kratek premor in da se bo vrnil. Zakonec, ki potrebuje več pogovora, pa lahko mirno nakaže, da v tistem trenutku potrebuje nekaj pozornosti. Tako potreba ni ukaz, ampak povabilo. Dober zakon je prostor, kjer se oba učita ostati blizu, ne da bi izgubila stik s seboj.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
