Ob prvem vabilu je zamahnil z roko, drugo mu je rešilo življenje

"Če sem kje zasledil kakšno vsebino na to temo, sem mislil, da to ni zame, da se meni to pač ne more zgoditi. Da je to za nekoga drugega," se spominja danes.

Ob tem dodaja, da verjetno še zdaleč ni edini, ki razmišlja tako. Prav občutek, da se hude bolezni dogajajo drugim, je po njegovem mnenju eden od razlogov, da nekateri preventivnih programov ne jemljejo dovolj resno.

Njegova zgodba pa se je razpletla drugače.

Na prvo vabilo programa Svit se Bojan ni odzval. Ko je prejel naslednje, prav tako ni nemudoma opravil testa. Takrat je bil star 53 let in je bil zaradi srčnega infarkta na bolniškem dopustu. Ker je bil doma, je imel več časa tudi za stvari, ki jih sicer odlagamo. Med prelaganjem papirjev je znova naletel na kuverto programa Svit.

Lahko bi jo še enkrat odložil: "Po navadi bi jo verjetno spet dal stran, češ da to ni zame. In hvala Bogu sem takrat rekel: OK, dajmo, če že imamo to možnost."

Odločitev, ki se mu je takrat verjetno zdela skoraj nepomembna, se je izkazala za eno najpomembnejših v njegovem življenju.

Program Svit je namenjen navidezno zdravim moškim in ženskam med 50. in 74. letom starosti. S testom iščejo prikrito krvavitev v blatu, ki je človek sam praviloma ne opazi. Če je rezultat pozitiven, sledijo nadaljnje preiskave.

Prav v tem je tudi bistvo presejalnih programov: iskati bolezen pri ljudeh, ki se počutijo zdrave. Rak debelega črevesa in danke se namreč lahko več let razvija brez očitnih simptomov.

Bojan je bil šolski primer človeka, zaradi katerega tak program obstaja. Počutil se je zdravega, nič ga ni opozarjalo, da bi bilo z njim karkoli narobe.

Potem je prišel pozitiven rezultat.

Spominja se telefonskega klica, po katerem so sledile dodatne preiskave. Takrat diagnoza še ni bila potrjena: "Mogoče pa začneš malo razmišljati: Kaj pa, če …?" pripoveduje.

Kljub temu ni želel zganjati panike. Odločil se je, da bo šel korak za korakom in počakal na rezultate. Preiskave pa so nato potrdile raka na debelem črevesu. Človek, ki je bil še nekaj let prej prepričan, da je rak nekaj, kar se dogaja drugim, se je nenadoma znašel na drugi strani.

Zanimivo je, da se ob diagnozi ni spraševal, zakaj se je to zgodilo prav njemu: "Zakaj pa sem jaz tak, da se to meni ne bi moglo zgoditi? Saj sem samo eden od mnogih," danes razmišlja.

Pred diagnozo o bolezni preprosto ni razmišljal. Ko je postala del njegovega življenja, pa se ni želel obremenjevati z vprašanjem, zakaj ravno on. Energijo je potreboval drugje.

Zdravljenje zahteva, da se življenje za nekaj časa podredi bolezni. Bojan pravi, da je imel pri tem veliko srečo. V službi so ga podpirali, podporo pa je imel tudi doma.

"Nisem imel nekih motečih zunanjih dejavnikov, s katerimi bi se moral takrat ukvarjati. Lahko sem se bolj ukvarjal sam s sabo in je bilo malo lažje." Bojan ima dva sinova, ki sta bila takrat že polnoletna in sta mu pomagala tudi pri prevozih in drugih vsakodnevnih opravkih. Velik del bremena je prevzela njegova sedanja partnerka, s katero sta že takrat živela skupaj.

Za človeka, ki je vajen skrbeti sam zase, ni preprosto sprejeti, da nenadoma potrebuje pomoč. Po operaciji je bilo prvo obdobje še posebej zahtevno, nato je sledila kemoterapija.

Vsako terapijo je tri dni preživel na onkološkem inštitutu. Od ponedeljka do srede je bil del okolja, ki človeka že samo po sebi spominja na resnost bolezni.

"Kemoterapije niso prijetne," pove preprosto. Toda bolj kot misel na najslabši možni razplet ga je vodila odločitev, da bo zaupal zdravnikom in šel po poti, ki so jo predvideli.

"Mogoče sem podzavestno tudi kaj o tem (smrti, op. a.) razmišljal, ampak nisem se s tem ukvarjal. Zaupal sem zdravnikom."

Predvsem pa se ni želel vdati. "Najslabše se mi zdi vreči puško v koruzo," pravi. Težko razume človeka, ki ob diagnozi začne razmišljati, da je vsega konec.

Čeprav je veliko slišati o težavah slovenskega zdravstva, ima Bojan iz svojega zdravljenja predvsem dobre izkušnje. Posebej izpostavlja preventivne programe, kot so Svit, Dora in Zora.

Zanje uporablja zanimiv izraz: vidi jih kot neke vrste boniteto, ki nam jo ponuja zdravstveni sistem. In zato se mu zdi toliko bolj žalostno, da je ljudje ne izkoristijo.

Program Svit v Sloveniji na državni ravni deluje od leta 2009. Namenjen je preprečevanju in zgodnjemu odkrivanju predrakavih sprememb ter raka debelega črevesa in danke. Vključuje moške in ženske med 50. in 74. letom, ki jih v program vabijo vsaki dve leti.

Podatki Programa Svit kažejo, zakaj je odziv tako pomemben: od 65 do 70 odstotkov primerov raka, odkritih v programu, odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje ni potrebno. Z odstranitvijo predrakavih sprememb pa je mogoče razvoj raka celo preprečiti.

Bojanova zgodba je nekoliko drugačna. Pri njem je bilo potrebno tudi onkološko zdravljenje. Toda če tiste kuverte med bolniško ne bi še enkrat vzel v roke, bi bolezen lahko še naprej neopazno napredovala.

Človek bi po končanem zdravljenju lahko zaprl to poglavje življenja in šel naprej. Bojan se je odločil drugače. Postal je ambasador programa Svit in svojo zgodbo pripoveduje javno: "Ker se mi zdi, da lahko na ta način koga prepričam, ki je v dilemi ali pa je skeptik glede udeležbe v preventivnih programih."

Morda nekdo v sebi nosi isti "kaj pa če", ki ga je nekoč nosil tudi sam. Morda potrebuje samo zgodbo nekoga, ki je razmišljal povsem enako. Bojan namreč danes brez težav prizna, da je bil sam skoraj prototip skeptika.

Spominja se celo plakatov in letakov v zdravstvenih domovih, ki so opozarjali na raka debelega črevesa. Pogledal jih je in si mislil: Zakaj bi jaz bral o tem? To ni zame.

Zato smo ga vprašali zelo preprosto vprašanje. Če bi lahko danes sedel nasproti 50-letnega Bojana, ki je pravkar dobil prvo vabilo programa Svit in ga namerava odložiti, kaj bi mu rekel? Odgovor pride brez premišljevanja: "Bedak."

In nato še smeh ter odločen: "Absolutno. Brez dvoma."

Toda bolezen in program Svit sta samo en del Bojanove zgodbe. Že od otroštva je njegovo življenje povezano tudi z osebami z motnjami v duševnem razvoju. Njegov brat ima Downov sindrom.

"Petinpetdeset let imam že tako ali drugače stik s tem," pravi. Leta 2011 se je tesneje vključil v Društvo Sožitje Krško. Ko je dolgoletnemu predsedniku potekel mandat, so iskali naslednika in prišli do njega. Sprva ni bil navdušen, Vedel je, kaj takšna funkcija pomeni: odgovornost, čas in obremenitev. Nazadnje je vendarle privolil, saj se mu je zdelo pomembno, da se delo nadaljuje.

Zakaj, postane jasno, ko začne govoriti o ljudeh, s katerimi se srečuje: "Delo je res naporno, ampak po drugi strani je lepo, ko vidiš tiste hvaležne, iskrene obraze. Iskrenost je danes res redka vrlina. Pri teh ljudeh pa še srečaš tisto čisto iskrenost."

Prav to ga, pravi, napolni z energijo in voljo, da nadaljuje. Ob tem se zaveda tudi lastnih meja. Človek ne more ves čas samo dajati. "Tudi na neki način moram poskrbeti zase," priznava. Zato naredijo toliko, kolikor zmorejo.

Morda je prav zadnji del pogovora tisti, ki najlepše poveže obe plati Bojanove zgodbe.

Človek, ki se je moral zaradi raka na novo soočiti z vrednostjo lastnega življenja, že desetletja od blizu spremlja ljudi, ki ga s svojim načinom življenja učijo nekaj zelo podobnega – hvaležnosti: "Znajo ceniti tiste male stvari, male pozornosti in so tako neizmerno hvaležni za tisto malo, kar dobijo, da je to težko razložiti nekomu, ki tega ne pozna."

V današnji družbi je takšno držo po njegovem mnenju vedno težje razumeti. Vedno bolj stremimo vsak zase. Vedno več je egoizma in želje po navidezni popolnosti. Ljudje, ki jih družba pogosto najprej opazi po njihovih omejitvah, nam tako lahko nastavijo ogledalo.

Spomnijo nas na majhne stvari. Na iskrenost. Na hvaležnost. Na pomoč drugega človeka. Na to, da ni samoumevno, da smo zdravi. In da včasih ni treba narediti nič velikega, da bi svoje življenje obrnili v drugo smer.

Včasih je dovolj, da ne odložimo kuverte, ki smo jo dobili po pošti. Bojan Cizel jo je prvič odložil. Drugič jo je, skoraj po naključju, odprl. Danes lahko pove svojo zgodbo. In morda bo prav zaradi nje nekdo drug svojo kuverto odprl že prvič.