Za mnogimi prepiri med zakonci ni pomanjkanja ljubezni, ampak različen čustveni "ton". Odkrijte, kako najti svojo skupno frekvenco
Obstajajo pogovori, ki jih ne najdemo v programih priprave na zakon, vendar na skupno življenje para vplivajo enako kot mnoga velika vprašanja, ki jih tam obravnavajo. Eden od njih je čustvena intenzivnost, s katero se pogovarjamo.
Ne govorimo o tonu glasu, ampak o življenjskem tonu. O nevidni kodi, ki jo vsak prinese iz svojega doma in za katero samoumevno meni, da se "tako govori", "tako protestira", "tako prosi" ali "tako prepira". Zanimivo je, da se skoraj nihče ne zaveda, da ta koda sploh obstaja, dokler ne začne živeti z nekom, ki uporablja povsem drugačno.
Različne družine, različni termometri
Obstajajo družine, kjer se kakšen očitek izrazi energično, hkrati govori več ljudi in je prisotna določena vnema, ki je nihče ne razume kot napad. Čez pet minut se že vsi smejijo in zadeva je pozabljena.
V drugih domovih pa bi že stavek, izrečen z enako intenzivnostjo, lahko povzročil, da bi se nekdo počutil globoko prizadetega. Ne zato, ker bi bil bolj občutljiv, ampak ker je njegov notranji termometer umerjen drugače.
Začetek številnih nesporazumov
Ne govorimo o nasilju, slabem ravnanju ali toksičnih odnosih. Govorimo o dobrih ljudeh, ki se imajo radi, vendar so ob koncu dneva izčrpani, ker govorijo različne čustvene jezike.
Včasih se zgodi celo, da se je nekdo, ki prihaja iz številčne družine, že od otroštva učil, kako biti slišan med številnimi glasovi. Tam so dvigovanje glasu, prekinjanje in branjenje lastnega prostora del vsakdanjega življenja. Nihče tega ne doživlja kot nespoštovanje. Preprosto je to način, ki ga je ta družina našla za organiziranje kaosa.
Tisti, ki je odraščal v veliko bolj umirjenem okolju, pa isto intenzivnost doživlja kot vdor v svoj prostor. Počuti se prestrašenega, čeprav drugi niti najmanj nima namena, da bi ga prestrašil.
Oba verjameta, da se vedeta povsem normalno
Morda je napaka v prepričanju, da obstaja samo ena sama normalnost.
To lahko primerjamo s krvnim tlakom. Nekateri imajo običajen krvni tlak 120/80. Drugi običajno živijo z drugačnimi vrednostmi. Če nekomu te vrednosti nenadoma spremenimo, se bo verjetno počutil slabo. Ne zato, ker bi bila določena vrednost objektivno nevzdržna, ampak ker ni njegova običajna vrednost.
Podobno je tudi v skupnem življenju. Vsak pride v zakon z določenimi referenčnimi vrednostmi, za katere sploh ni vedel, da jih nosi v sebi. Dokler jih drugi nehote ne začne postavljati pod vprašaj.
Položaj običajno postane še posebej očiten, ko se pojavijo tast in tašča, svak in svakinja ali stari starši. Takrat v hišo ne vstopi le oseba, ampak celoten način odnosov. Nihče nima namena koga motiti. Preprosto ponavljajo vzorec okolja, iz katerega prihajajo.
Iskanje lastne frekvence
Morda bi mnogim zakoncem naredili veliko uslugo, če bi jih poleg učenja reševanja konfliktov pomagali tudi usmeriti k temu, da odkrijejo svoje izhodišče. Da prepoznajo, da težava pogosto ni pomanjkanje ljubezni, ampak razlika v umerjenosti.
Kajti skupno življenje ne pomeni odločanja o tem, kdo ima prav, ampak gradnjo nove kode, ki ne pripada povsem ne enemu ne drugemu.
Nekdo bo moral znižati nekaj čustvenih decibelov. Drugi se bo moral naučiti, da vsakega energično izrečenega stavka ne razume kot grožnje. Nekateri bodo morali določene stvari jemati manj resno. Drugi bodo morali bolje premisliti, kakšen učinek imajo njihove besede.
Sčasoma se skoraj vedno zgodi nekaj lepega
Par s pogovorom o tem lahko najde novo, njima lastno frekvenco. Način, kako se pogovarjata, ki ni več povsem takšen, kot je bil v njegovi oziroma njeni družini, ampak pripada temu novemu domu, ki sta se ga odločila skupaj zgraditi.
Veliko modrosti zahteva spoznanje, da tisto, kar je bilo zame vedno normalno, ni nujno tudi merilo za ves svet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
