“Po hčerini smrti je bila ključna moževa podpora”

Mamo ste izgubili pri komaj šestih letih. Kako se otrok sploh sooča s tako veliko izgubo? Kaj se iz tistega obdobja spominjate danes in kako je njena smrt zaznamovala vaše odraščanje?
Mama je umrla zaradi anevrizme, z danes na jutri. Enajst dni je v bolnišnici ležala v komi, iz katere se ni zbudila. Vse tiste dni sem čakala, da bo prišla domov, a je ni bilo. Posloviti se od nje nisem mogla – oče je takrat presodil, da ni prav, da bi bil moj zadnji spomin nanjo bolnišnica, aparati in pobrita glava po operaciji.

Imela sem srečo, da so se vsi bližnji z mano o mamini smrti pogovarjali in mi stali ob strani. Dajali so vse od sebe, da bi moje otroštvo ostalo srečno, in me obdajali z ljubeznijo. Žal pa mamine ljubezni nihče ni mogel in ne more nadomestiti.

Iz tistega obdobja se najbolj spomnim žalostnega očeta, ki je vse moči uprl v skrb zame in za brata. Vse otroštvo sem pogrešala mamo, čeprav je to vlogo z vso skrbnostjo in ljubeznijo skušala nadomestiti teta – mamina sestra in drugi sorodniki.

Že od malih nog mi je težko stati ob grobu in še danes to zelo težko počnem. Prav tako me že celo življenje spremlja občutek, ki mi ga daje okolica: prej sem bila otrok, ki je izgubil mamo, sedaj sem mama, ki je izgubila otroka.

Zaradi te izkušnje tudi vem, da za otroka žalovanje ni nič lažje kot za odraslega. Mogoče je celo težje, ker svojih občutkov ne zna ubesediti.

Pozneje ste doživeli še eno veliko tragedijo – izgubili ste hčerko Enjo. Kako ste se takoj po izgubi spopadli z bolečino, kje ste črpali moč? Vam je pri žalovanju pomagalo tudi pisanje?
Enja je umrla 20. avgusta 2018, po devetih dneh kome, stara 14 mesecev. Prvo obdobje je bilo obdobje šoka in otopelosti. V prvih mesecih je bil uspeh že to, da sem vstala iz postelje in nekaj pojedla. Težko sem dihala, misli so bile ves čas pri njej, kot bi bila priklopljena na avtopilota. Hodila sem v trgovino daleč od doma, da ne bi srečala koga, s katerim bi se morala pogovarjati in se pretvarjati, da sem v redu. Ko se mi je na obraz prikradel nasmeh, sem si ga očitala – spraševala sem se, kako si drznem živeti brez Enje.

Moč sem črpala predvsem pri možu. Ključna je bila njegova podpora oziroma najina ljubezen, ki se tudi v najbolj mučnih trenutkih ni omajala, temveč okrepila. Pokonci sta me držala tudi Gal in Oskar, skrb zanju in ljubezen do njiju; pozneje sta veliko ljubezni prinesla tudi Jaša in Izabela.

Neizmerno mi je pomenila konkretna pomoč bližnjih: košara s svežimi žemljami pred vrati, ko nisem zmogla v trgovino, teta, ki je oprala in zlikala perilo ter prinesla kosilo, prijateljici, ki sta me spravili iz postelje na večerni sprehod. In vprašanje: "Kaj ti jemlje največ energije, kaj lahko naredim namesto tebe?" Z možem sva skupaj poiskala tudi strokovno pomoč.

Zelo mi je pomagalo tudi pisanje. Ko so občutja zapisana, so bolj konkretna, stvari lahko vidim bolj objektivno in problem včasih postane manjši. Svoje zapise o Enji večkrat preberem in v njih najdem odgovor, ki me pomiri. Knjiga je nastajala kot del osebne terapije – zbrati in urediti sem morala svoje misli, jih zapisati ter pogledati "od zunaj". Pri tem sem izlila najgloblja čustva. In še nekaj: s svojimi zapisi Enjo na nek način oživljam, predvsem zase.

Kako je izguba vplivala na odnos z možem?
Žalovala sva različno. Jaz bolj pokažem čustva, zato se zdi, da je moje žalovanje intenzivnejše, Boštjan jih navzven težje izraža, bolje jih kontrolira in se z njimi pogosto spoprijema sam. Priznam, da je bil moje jeze in razočaranja nad življenjem včasih neupravičeno deležen tudi mož. Tudi on se je zlomil – nekega večera je na terasi vpil, preklinjal svet, življenje in Boga ter besno vrgel svečo na tla.

Obdržala sva se s pogovorom. Veliko sva se pogovarjala o vseh občutkih, skupaj jokala, si pokazala čustva, skupaj obujala spomine nanjo. Skupaj sva ponovno našla tudi vero, ki sva jo ob njeni smrti popolnoma izgubila. Odprta komunikacija nama ni prinesla dodatne bolečine – nasprotno, prepoznala in sprejela sva razliko v najinem žalovanju in prav zato sva lahko sočustvovala.

Partnerja si morata pustiti prostor, da vsak žaluje po svoje, a se morata na tej poti tudi srečevati. To ni čas za očitke, ampak za potrpežljivost. Raziskave kažejo, da se mnogo žalujočih staršev razide in da jih je le 63 odstotkov deležnih podpore partnerja. Vesela sem, da sem med njimi. Mislim, da je usoda odnosa v veliki meri odvisna od tega, kakšen je bil ta odnos in koliko empatije je bilo v njem že prej.

Ali se človek po tako veliki izgubi sploh kdaj zares "pobere"? Kako se je vaš odnos do bolečine in žalovanja skozi leta spreminjal?
Izgube svojega otroka ne preboliš. Žalovanje je vseživljenjski proces in ne poteka linearno, ampak v valovih. Velikokrat sem mislila, da sem neko fazo že prešla, da mi je bolje, pa sem se vedno znova vračala na začetek. Ko je leto po Enji umrl še moj oče, se je moje žalovanje vrnilo v začetno fazo.

Skozi leta se je spremenilo to, da sem se nehala upirati. Sprva sem čustva pometala pod preprogo, se izolirala, okoli sebe zgradila zid. Prek pogovorov z možem sem prišla v obdobje spoprijemanja in nato sprejemanja. Svoji bolečini sem morala dati prostor in čas ter jo v vsej svoji obsežnosti tudi sprejeti. In ko sem si to resnično dovolila, sem v žalovanju lahko zopet zaživela, nisem več le životarila.

Sprejetje pa ne pomeni, da je žalosti konec – še vedno pridejo težki dnevi, najtežje pa je ob obletnicah, praznikih, rojstnih dnevih. Ravno sedaj v avgustu nam je zopet zelo težko. Mineva osem let od Enjine smrti in lahko rečem, da se bolečina manjša, predvsem pa lahko trdim, da sem se s to bolečino naučila živeti, umestila sem jo v naš vsakdan.

Rek, da čas celi rane, drži, a po mojih ranah zaradi hčerine smrti so ostale globoke brazgotine, ki bodo vidne vse življenje. Na koncu je izbira vsakega posameznika, ali bo živel ali zgolj preživel.

Ste kdaj v svojih najtežjih trenutkih občutili tudi jezo, nemoč ali vprašanja, zakaj ravno vaša družina? Kako ste se soočali s temi občutki?
Seveda. Po šoku je prišla faza jeze. Bila sem jezna na Boga, ker je dovolil smrt moje punčke; ob zadnjem maziljenju sem izgubila še tisto malo vere v dobrega Boga, ki sem jo imela. Jezna sem bila nase, na bližnje in celo nanjo, ker me je zapustila. Ko je oče znova zbolel, sem se zopet spraševala: zakaj ravno on?

Nemoč me je lomila, trgala na koščke in me paralizirala. Zraven so bili močni občutki krivde: zakaj sem morala na obisk, zakaj je imela epileptični napad – čeprav so mi zdravniki znova in znova govorili, da nisem ničesar kriva. Sledila je faza pogajanja z neskončnimi "Kaj pa, če …", potem pa daljša faza depresije, ki je prišla kot tiha, gosta megla in se nikakor ni hotela dvigniti.

Preobrat je prišel, ko sem videla, kako se sinova bojita mojega joka in me skušata zamotiti. Takrat sem se zavedela, da jima kažem, kako se žalost potiska stran, in da tega ne smem početi. Pomagalo mi je zapisovanje občutij na list papirja, tudi takšnih, ki bi jih okolica obsojala. Pomagali so pogovori z možem, strokovna pomoč, pogovori z ljudmi, ki so doživeli podobno izgubo, pozneje pa tudi večerni sprehodi in ponovno sprejemanje vere.

Vsako čustvo sem najprej obsojala, sprejela pa sem jih šele, ko sem si jih dovolila in jih začela analizirati. Jeza mi pomaga pri soočanju s krivico, ljubosumje me opozori, da mi je nekaj pomembno, krivda ob žalovanju pa izvira iz ljubezni do izgubljene osebe.

Na kakšen način danes ohranjate spomin na Enjo?
Še vedno velikokrat pred spanjem prižgemo svečko in nato vsak pove nekaj besed, namenjenih njej – včasih opis dneva, včasih le: "Enja, zelo te pogrešam." Njena ninica in nekaj igračk stojijo na polički, kjer gori sveča. O njej se pogovarjamo, gledamo fotografije in videoposnetke, smejimo se njenim vragolijam; s fanti si ob ognju na vrtu pripovedujemo zgodbe o njej. Ona je še vedno del našega življenja.

Ko me kdo vpraša, koliko otrok imam, odgovorim, da pet: Gala, Oskarja, Enjo, Jašo in Izabelo. Z njo po tiho praznujem vse pomembne dogodke in pogosto pomislim, koliko bi bila zdaj stara. In sedaj je tu tudi knjiga Življenje po njej. Verjamem, da bo Enjina zgodba tako trajala dlje. Hkrati pa s knjigo želim pomagati tudi staršem, ki se soočajo s tako hudo bolečino, kot je izguba otroka. Vsi vemo, da je smrt v naši družbi še vedno tabu tema. V knjigi lahko preberete, na kakšen način se lahko pogovarjate z žalujočo osebo, v njej so zapisane konkretne fraze, ki jih žalujoči ne želimo slišati, in priporočila, kako lahko osebi s tako hudo bolečino tudi pomagamo.

Danes ste učiteljica v waldorfski šoli. Na kakšne načine se skušate približati otrokom, jih slišati in razumeti?
Sprva je bila vrnitev po izgubi Enje in dolgotrajni bolniški zelo težka. Težko sem se osredotočila, težko sem zadrževala solze in vsak korak po hodniku je nosil svojo težo. A hkrati sem čutila, da me moj poklic kliče nazaj.

Zame je poučevanje poklicanost, ne le služba. Ko sem ponovno stopila med otroke, sem začutila, da sem tam, kjer moram biti. Danes v svojem delu neizmerno uživam – prav otroci so tisti, ki mi s svojo prisotnostjo, iskrenostjo in radovednostjo pomagajo znova dihati.

Kaj bi si želeli, da bi o vzgoji in izobraževanju razumeli tudi starši, ki se z waldorfsko pedagogiko še niso srečali?
Želim si, da bi starši razumeli, da vzgoja in izobraževanje nista tekmovanje, ampak pot. Da otroci ne rastejo v ravnih črtah, ampak v valovih – včasih hitro, včasih počasi, včasih z velikimi preskoki, drugič z nežnimi, komaj opaznimi premiki.

Želim si, da bi verjeli, da sta sočuten odnos in empatija pomembnejša od dosežkov, in da otrok lahko zažari šele, ko se počuti sprejetega.

In najbolj od vsega: da bi zaupali procesu. Učitelji in starši smo na isti strani. Vsi si želimo, da otroci odraščajo v močne, sočutne, radovedne ljudi. Ko se povežemo, ko si prisluhnemo in ko drug drugega vidimo kot partnerje, se zgodi nekaj čudovitega – otrok začuti, da ima okrog sebe krog odraslih, ki verjamejo vanj. To je največje darilo, ki mu ga lahko damo.