Kljub hudi bolezni si je 54-letnica zadala skoraj nemogoč izziv: za tri mesece je sama odšla na Camino in si dokazala, da zmore
Guénaëlle de Montgolfier iz Francije je žena in mama petih otrok, starih med 21 in 31 let, babica dveh vnukov, ima magisterij iz književnosti in več let učiteljskih izkušenj, trenutno pa deluje kot svetovalka na področju turizma.
Pri 54 letih je polna energije, tako da si je kar težko predstavljati, da je bila še nedolgo nazaj kar šest let večino časa priklenjena na posteljo. O tem priča le njen obraz, zaznamovan z boleznijo in posledicami jemanja kortizona. A Guénaëlle je kljub bolezni prehodila Camino, ki vsakomur da tisto, kar v tistem trenutku najbolj potrebuje – njo je navdal z novo močjo.
V svoji knjigi obdobja pred Caminom ne opisujete prav podrobno, vendar ste že prej premagali zahtevno obdobje, kajne?
Drži! Po letih skrbi za družino sem se vrnila na delo, in sicer na področju, ki sploh ni bilo povezano z mojo prvotno izobrazbo – zaposlila sem se v trgovini na drobno. Najprej sem delala pri trgovcu s starinami, nato pa kot vodja razvoja poslovanja na področju oskrbe na domu.
V obeh primerih sem naletela na brezvestne in nasilne delodajalce, ki so me spravili na rob izčrpanosti. Komaj sem se prebila skozi to težko obdobje, ko so se začeli hudi glavoboli. To so bili prvi simptomi dolgotrajne bolezni.
Kakšni so bili drugi simptomi?
Povišana telesna temperatura, hude bolečine po vsem telesu in velika občutljivost na hrup in svetlobo. "Imate resno bolezen," so mi rekli, ne da bi jo sploh lahko diagnosticirali. Zdravniki so bili zmedeni. Trpela sem za meningitisom, tri dni sem doživljala neopisljivo trpljenje. Rabila sem teden dni, da sem nekoliko okrevala po stranskih učinkih visokih odmerkov antibiotika, a se je stanje ponovilo.
Bila sem hospitalizirana, nazadnje sem pristala celo v psihiatrični bolnišnici. Poskusila sem tudi z alternativno medicino. Nič ni pomagalo. Bil je pravi spust v pekel.
Kaj vam je nato pomagalo?
Ključni korak je bil duhovni odmik s skupnostjo svetega Jožefa. Devet intenzivnih dni mi je omogočilo, da sem z Božjo pomočjo podoživela svojo zgodbo. Bilo je zahtevno, a nujno, saj je moje otroštvo zaznamovano s travmatičnim spominom, s katerim sem se morala soočiti.
Hkrati so zdravniki končno našli učinkovito zdravljenje. Počasi je šlo na bolje, vendar sem se še vedno počutila ujeto, kot da ne morem dihati. Potrebovala sem izkušnjo, ki bi me osvobodila. To je bil Camino.
Vas šibko zdravje ni oviralo pri tem koraku?
Ne; bilo je kot neustavljiv klic. Eden od zdravnikov je nekoliko potlačil moje navdušenje: "Vaša bolezen ni ozdravljiva; zahteva previdnost. Zdravljenje deluje, kaj bi še radi?" Ne da bi se tega zavedal, je okrepil mojo odločnost. Pogovor z bratrancem, ki je prehodil Camino, je naredil svoje. Spodbujal me je, naj ne pustim, da me strahovi obvladajo.
Kakšni so bili ti strahovi?
Hoja sama, slab spanec, tri mesece ločenosti od moža, dvomi, da ne bom zmogla ... Toda na Camino se nisem podala z glavo skozi zid. Na ta korak sem se pripravljala leto dni, ne da bi povedala komurkoli razen možu. Po šestih letih, ko se nisem športno udejstvovala, nisem imela skoraj nobene mišice več. Morala sem se spraviti v formo!
Uspelo mi je po zaslugi združenja Prijatelji Camina de Santiago v Auvergnu, s katerimi sem se enkrat na teden odpravila na pohod. Čeprav so bili starejši od mene, sem težko sledila njihovemu tempu – imeli so neverjetno energijo! Na koncu sem komaj stala na nogah. Moja tesnoba ni popustila, a najrazličnejša znamenja so me precej pomirjala.
Na primer?
Svoj podvig sem želela začeti v Auvergnu, kjer živim, in čisto po naključju sem izvedela, da odpirajo nov odsek poti med Orcivalom in Rocamadourjem. Ni še bil označen, vendar sem privolila, da bom poskusni zajček za označevanje poti združenja Orcival-Rocamadour. Ker sem se že enkrat prej udeležila peš romanja, ki se je začelo pri baziliki, sem Orcival dobro poznala in v njem videla znamenje. Svojo pot sem začela pod zaščito znamenite Črne Marije tega območja, na velikonočno nedeljo.
Kakšni so bili trije meseci romanja?
Toliko bi lahko povedala, da je moja želja napisati knjigo o tem. Osredotočila bi se predvsem na ljudi, ki sem jih srečala v tistem času. Ta srečanja so bila neverjetno raznolika, saj Camino privablja ljudi iz vseh družbenih slojev. To ti resnično odpre srce in duha. Večinoma so me ta srečanja bogatila in mi pomagala rasti, čeprav imam tudi nekaj anekdot o neprijaznih gostiteljih oziroma neobzirnih romarjih.
Navdušila me je tudi lepota Francije in narave nasploh: pogosto so me čudoviti razgledi presenetili in me napolnili s hvaležnostjo.
Kako pa ste doživljali pot z duhovnega vidika?
Kot dejavna katoličanka sem imela velika pričakovanja, še posebej, ker so se v pogovorih pogosto pojavljala duhovna vprašanja. Pravzaprav je bilo moje romanje kot nekakšen vrtiljak: v Franciji, kjer so minili dnevi, ne da bi koga srečala, sem se lažje poistovetila s to izkušnjo kot v Španiji, kjer se mi je izkušnja zdela kot nekakšne dolge počitnice. Všeč mi je bilo! Vera je tudi popolno sprejemanje vsega, kar življenje prinese. Kolikokrat sem se zalotila, da ob pivu razpravljam o svojih pogledih na ljubezen in odnose ...
Kako je vaše telo preneslo te napore?
Na poti nisem imela niti najmanjših zdravstvenih težav, niti enega samega žulja! Ko enkrat ujameš ritem hoje, je precej preprosto, čeprav seveda pridejo trenutki izčrpanosti, obupa ... Bolj kot kdaj koli prej sem bila pozorna na to, kaj mi sporoča moje telo, celo pogovarjala sem se z njim, ko me je kaj bolelo: "Kaj mi želiš povedati, kolk?" Pobotala sem se s svojim telesom, s katerim nisem vedno lepo ravnala.
Kako je bilo po tako dolgem času znova stopiti skozi domača vrata?
Za par je to kar velika preizkušnja. Svojega moža Benoîta poznam že od 13. leta; poročila sva se pri mojih 22 letih. Nikoli nisva bila narazen več kot pet dni. Med mojo boleznijo je bil čudovit, neverjetno pozoren in potrpežljiv. Počutila sem se grozno, ker sem ga toliko časa pustila samega.
Po romanju je bila moja prioriteta, da sem spet z njim, zato sem nekaj mesecev odklanjala vsa povabila in se posvečala predvsem njemu: skupaj sva molila, hodila na sprehode, se udeležila duhovnih vaj … Ničesar ne obžalujem, ampak iskreno mislim, da ni dobro, da je par tako dolgo narazen.
Kaj se je po tem romanju spremenilo?
S fizičnega vidika je bilo s Caminom končano moje okrevanje. Danes se počutim dobro: z možem veliko hodiva, obiskujem fitneš … Še vedno jemljem zdravila, vendar precej manj pogosto. Poleg tega mi je hoja po Caminu povrnila samozavest in mi omogočila, da sem doživela pravi notranji mir. Camino me je prebudil.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
