Michel Tirabosco dokazuje, da včasih prav tisto, kar se sprva zdi kot omejitev, človeka pripelje do poti, ki je sicer ne bi našel
Michel Tirabosco se je rodil z močno nerazvitima rokama in prizadeto desno nogo. Njegov oče je bil operni pevec in glasba je bila pomemben del njihove družine. Ko je bil star dve leti, so se z družino iz Rima preselili v Ženevo. Pri sedmih letih je v dar od očeta dobil svojo prvo panovo piščal – bila je eno redkih glasbil, ki jih je zaradi svoje drugačnosti sploh lahko igral.
Ko je kot sedemletnik prejel to darilo, je že ob prvem stiku s piščaljo začutil, da sodita skupaj. Pri dvanajstih letih se je vpisal na konservatorij in ker profesorja za panovo piščal nisi imeli, se je izobraževal pri profesorju prečne flavte. Pozneje pa študij nadaljeval še na ženevskem konservatoriju.
Njegova profesionalna kariera se je začela zelo zgodaj. Pri 16 letih je prvič zaigral koncert s simfoničnim orkestrom, pri 18 pa je posnel prvo ploščo. Sledila je mednarodna solistična kariera, med drugim turneje po Južni Ameriki, Evropi in ZDA. Posnel je približno 15 albumov ter klasični in sodobni repertoar prilagajal svojemu glasbilu.
Leta 2025 je kot solist odigral več kot 80 koncertov z znamenitim dirigentom Andréjem Rieujem in njegovim orkestrom. Panovo piščal je popeljal daleč od ljudskega repertoarja, ki ga navadno povezujemo z njo: nanjo igra Bacha, Vivaldija, Haydna, tango, jazz in sodobno glasbo.
"Svoji invalidnosti dolgujem vse"
Toda morda najbolj presenetljiv del njegove zgodbe ni to, kaj vse mu je uspelo doseči, temveč način, kako danes gleda na svojo telesno drugačnost. Tirabosco se danes ne predstavlja kot človek, ki je moral najprej premagati svojo invalidnost, da bi lahko zaživel. Njegov pogled je skoraj obraten: v svoji avtobiografiji Le souffle de ma vie (Dih mojega življenja) piše, da ljudi včasih preseneti, ko jim pove, da ga je prav njegova invalidnost ponesla na svetovne odre – in da ji dolguje vse.
Ne gre za to, da ni čutil svojih omejitev, a prav zaradi njih se je moral naučiti natančno nadzorovati svoje gibe – njegovo telo mu je pomagalo bolje spoznati samega sebe! Hkrati ne romantizira vsega: priznava, da se še danes včasih težko gleda na videoposnetkih svojih nastopov.
Drugačnost ga ni ustavila – vseeno živi polno
Že v otroštvu ni razmišljal o tem, česa ne zmore, ampak je kljub telesnim omejitvam smučal, vozil moped in se družil s prijatelji. Obenem pa je vseeno dobro poznal tudi bolečino tega, da je zaradi telesa drugačen in da ga ljudje gledajo. V svoji avtobiografiji zato ne pripoveduje le o glasbeni karieri, ampak tudi o odraščanju z drugačnostjo, odnosih in ljudeh, ki so ga oblikovali.
Nikoli ni načrtoval velike kariere. Sledil je radovednosti, ljudem in temu, kar se je odpiralo pred njim. Njegove omejitve so bile in so resnične, a zmogel je sprejeti, da nekaterih stvari ne moremo izbrati in nekaterih okoliščin ne moremo spremeniti. Lahko se le vprašamo, kaj je mogoče ustvariti znotraj življenja, ki nam je bilo dano.
Morda je prav zato njegova zgodba tako močna: ne govori o človeku, ki bi iz svojega življenja najprej odstranil vse ovire in šele nato začel zaživeti, ampak govori o človeku, ki je svoje življenje začel graditi s telesom, možnostmi in omejitvami, ki jih je dobil. In glasbilo, ki ga je nekoč prijel v roke, je nazadnje postalo njegov glas.
