Zdi se, da se počitnice tu in tam namerno izogibajo našim skrbno pripravljenim načrtom. Kar pa začuda ni vedno tako slabo!
Nihče se ne odpravi na počitnice v upanju, da bo ustvaril družinsko legendo. Predstavljamo si sončne zahode, slastne obroke in vsaj eno fotografijo, na kateri bomo vsi istočasno zrli v objektiv – ali da bo na njej vsaj vsa družina.
Običajno pa si ne predstavljamo očeta, ki zapelje v stebriček na cestišču, še preden se z najetim avtomobilom odpeljemo z letališča, ali otroka, ki bruha v edino čisto brisačo, ali kako ob enajstih zvečer ugotovimo, da je bila očarljiva počitniška hiša, ki smo jo rezervirali, na fotografiji v povsem drugem obdobju svojega obstoja, morda celo v drugem kraju!
Pa vendar so to zelo pogosto počitnice, ki se jih spominjamo. Vprašajte naključno družino o čudovitem hotelu, v katerem so bivali pred 12 leti, pa boste morda naleteli le na odsotne poglede. Nato pa jih povprašajte o noči, ko se jim je med nevihto podrl šotor, in nenadoma vam bodo vsi pripovedovali o svoji izkušnji. Nekdo se spominja, kako se je prevrnil na stran, drugi se spominja očeta, ki je stal zunaj v samih spodnjicah, oče pa bo skoraj gotovo vztrajal, da se ni zgodilo nič od tega. In kot bi mignil, nesrečna počitniška noč postane dragocena zgodba iz družinske zakladnice.
Ko se nesreče s starostjo še oplemenitijo
Ta preobrazba seveda ni takojšnja. Nihče, ki stoji ob pokvarjenem avtomobilu na žgočih 35 stopinjah s tremi razdražljivimi otroki, ne pomisli: Oh, nekega dne se bomo temu še smejali. V tistem trenutku se predvsem sprašujemo, ali je zadosten razlog za ločitev, ker je nekdo vztrajal, da izberímo "slikovitejšo pot".
Toda čas na nevšečnosti učinkuje nekoliko nenavadno. Izbriše pot z obraza, odstrani paniko in morilske misli ter za seboj pusti le zabavne spomine. Trajekt, ki smo ga zamudili, nenadoma postane Zgodba s trajektom. Počitniška hiška, v kateri je bil neznosen vonj, se prelevi v Tisto smrdljivo hišo. Restavracija, kjer je naš malček na sosednjo mizo prevrnil cel vrček piva, postane tako legendarna, da je zdaj že odrasel malček zgodbo slišal že najmanj sedemstokrat. Celo prepiri lahko postanejo neobičajno zabavni, ko se nihče več ne spomni, za kaj je pravzaprav šlo.
Brezhibnost presenetljivo pogosto pozabimo
To je morda zato, ker brezhibni dnevi navadno ne ponujajo pretirano zanimivih zgodb. Šli smo na plažo, vreme je bilo čudovito, vsi so se vzorno vedli in vrnili smo se domov. Krasen dan, toda povsem neuporabna anekdota. Primerjajmo to s popoldnevom, ko smo prehodili slab kilometer, obloženi z brisačami, senčnikom, napihljivimi igračami, prigrizki in dvema majhnima otrokoma, nazadnje pa ugotovili, da smo prispeli na nudistično plažo.
Ali kot se je pred nekaj leti zgodilo mojemu bratu: slab kilometer je po plaži za seboj vlekel neobičajno težak ležalnik, na koncu pa ugotovil, da je bilo to v resnici zložljivo stojalo za oblačila – tega ne bo nikoli pozabil. Zdaj lahko končno pripovedujete zgodbo.
Družinski spomini niso urejeni albumi s fotografijami, pač pa so zmešnjava veličastnih trenutkov, obupnih doživetij, zasebnih šal, ponavljajočih se zgodb in podrobnosti, ki z vsakim pripovedovanjem postanejo nekoliko bolj smešne. Sčasoma celo dejstva postanejo predmet razprave. Ko ste zgodbo pripovedovali prvič, je oče pot zgrešil za dvajset minut. Do božiča sta bili že dve uri. Deset let pozneje je očitno prevozil pol Portugalske in še vedno ni hotel priznati, da je morda zavil v napačno smer. Oče bo tej različici oporekal do smrti in nihče mu ne bo verjel.
Zgodbe, ki postanejo naše
Pod vso to igrivostjo se skriva nekaj prisrčnega. Ko se spominjamo družinskih počitnic, se redko spominjamo zgolj pokrajine; spominjamo se drug drugega. Spominjamo se, kdo je ohranil mirne živce, ko je šlo vse narobe, kdo je znal vse nasmejati, kdo je veličastno kuhal mulo, kdo je iz torbice v ravno pravem trenutku potegnil zavojček piškotov in kdo je bil stoodstotno prepričan, da je skrbno pospravil potne liste, pa tega žal ni storil.
Nesreča postane dragocena, ker so dragoceni ljudje, ki so del zgodbe. Toliko energije porabimo za to, da bi bilo za ljudi, ki jih imamo radi, vse brezhibno, še posebej na počitnicah, v katere smo vložili precej denarja, načrtovanja in pričakovanj; zato se nam takrat, ko gre kaj narobe, pogosto zdi, da nam je na nek način spodletelo.
Toda družinsko življenje nikoli ne pomeni zgolj brezhibnih dni. Sestavlja ga na tisoče skupnih doživetij, vključno s tistimi, ko je nekdo jokal, ko se je dobesedno odprlo nebo, ko je bila restavracija res grozna in ko smo skrbno pripravljen načrt poti opustili že pred kosilom.
Tudi v veri je prostor za vso to zmešnjavo. Krščanstvo nam ne obljublja čudovito usklajenega življenja, v katerem se načrti odvijajo natančno tako, kot pričakujemo. Velik del naše ljubezni do sočloveka se odvija v prekinitvah in nevšečnostih, pa v trenutkih, ko dan, ki smo ga načrtovali, nenadoma izpuhti in moramo ugotoviti, kaj lahko storimo. Na nekaterih družinskih počitnicah lahko dovolj duhovne rasti za en popoldan pomeni že to, da uspemo ohraniti krščansko ljubezen do osebe, ki je vztrajala, da ne potrebuje zemljevida.
Tiste nesrečne fotografije kar obdržite
Če vaš letošnji dopust torej ni bil povsem takšen, kot ste si ga predstavljali, dokaze kar obdržite. Obdržite fotografijo, na kateri ste vsi mokri kot miši, ker vas je povsem nepričakovano ujelo hudo neurje, pa tisto, na kateri oče ves besen stoji ob pokvarjenem avtomobilu, in nejasno fotografijo iz restavracije, kjer ste jedli najslabše špagete v življenju.
Nekega dne bo nekdo med božičnimi prazniki eno od njih vzel iz škatle s fotografijami in vse se bo začelo znova. Otroci se bodo prepirali o tem, kaj se je v resnici zgodilo, oče bo vztrajal, da se ni izgubil, in nekdo bo dodal podrobnost, ki pred petimi leti zagotovo ni bila del zgodbe. Z malo sreče bo Zgodba s trajektom ostala v spominu še nekaj generacij.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
