Učenje dialoga z ljudmi, ki razmišljajo drugače od nas, je nujno potrebno za zdrave medosebne odnose. Ti štirje svetniki nam ponujajo odličen zgled
Učenje dialoga je zahtevno, obenem pa izjemno pomembno. Včasih se je težko plodovito pogovarjati celo z ljudmi, katerih načela so podobna našim. Če pa se nekdo z nami ne strinja glede temeljnih vprašanj, je včasih nemogoče najti skupni jezik. To je še posebej očitno, ko se recimo pogovarjamo o politiki ali ko razpravljamo o spornih vprašanjih v Cerkvi.
Zgled teh svetnikov nam bo v pomoč, da bomo v pogovoru potrpežljivi in sočutni ter odprtega uma in srca.
1Sv. mati Terezija
Ta priljubljena svetnica 20. stoletja je svoje življenje posvetila spremljanju najbolj ubogih med ubogimi in obrambi dostojanstva slehernega človeškega življenja. Z vsem srcem je verjela v temeljno človekovo pravico do življenja in se z evangeljsko spretnostjo soočala z oblastniki. Njeno pričevanje je bilo izjemno veličastno.
Bila je tako uspešna, da je 17. oktobra 1979 kot priznanje za svoje človekoljubno delo prejela Nobelovo nagrado za mir. Denarno nagrado in stroške pogostitve, ki naj bi ga priredili v njeno čast, je podarila človekoljubnim organizacijam.
2Sv. Janez XXIII.
"Dobri papež" je imel dve pomembni lastnosti, zaradi katerih je imel odlično sposobnost dialoga: prijaznost in humornost. Ti sta mu prav posebej koristili v zahtevnih okoliščinah.
Imel je bogate pastoralne izkušnje. Knjiga Dnevnik duše razkriva zgodbo človeka s prirojeno karizmo za vodenje občutljivih dialogov.
Bil je tajnik škofa Giacoma Radinija-Tedeschija iz Bergama, med prvo svetovno vojno pa vojaški kaplan. Pozneje je v Bergamu ustanovil študentski dom, kjer je sprejemal mladeniče s podeželja, in bil v semenišču pristojen za duhovno vodstvo.
Kmalu zatem ga je papež imenoval za nadzornika dela Kongregacije za širjenje vere (pozneje Kongregacije za evangelizacijo narodov) v Italiji. V tej vlogi je obiskal vse italijanske škofe in iskal podporo za misijone. Nato ga je papež Pij XI. posvetil za škofa in ga imenoval za apostolskega vizitatorja v Bolgariji, državi z večino pravoslavnega prebivalstva, kjer je moral rešiti več izjemno spornih vprašanj.
Bil je tudi apostolski delegat v Turčiji in Grčiji, pri čemer mu je do neke mere uspelo premostiti ogromne vrzeli med Vatikanom ter pravoslavno in muslimansko hierarhijo.
Ta kratka dejstva nam nudijo predstavo o njegovem izjemnem občutku in sposobnosti za povezovanje z ljudmi iz vseh okolij. Kot papež pa je seveda imel zahtevno nalogo, da je s pomočjo drugega vatikanskega koncila vodil reformo Katoliške Cerkve.
3Sv. Pavel VI.
Giovanni Battista Montini je študiral kanonsko in civilno pravo, bil je ataše na Apostolski nunciaturi v Varšavi, sodeloval s papežem Pijem XII. in sestavil poziv k miru, ki ga je sveti oče izdal na predvečer druge svetovne vojne.
Kot milanski nadškof se je ukvarjal s problemi delavskega sveta, priseljevanja in predmestij ter spodbujal gradnjo številnih novih cerkva.
Naslednik sv. Janeza XXIII. se je soočal z zahtevnim izzivom. Uspešno je moral zaključiti drugi vatikanski koncil, kar brez njegovih diplomatskih darov in občutljivega posredovanja ne bi bilo mogoče. Koncil se je sklenil 8. decembra 1965.
Poleg koncila je papež Pavel VI. ustvaril nove strukture za dialog z nekristjani in neverniki. Ustanovil je škofovsko sinodo in izvedel reformo Svetega oficija (danes Dikasterij za nauk vere).
Njegovi spisi, vključno z okrožnicami, odražajo njegovo željo po dialogu v vseh okoljih. S pogostejšimi apostolskimi potovanji je začel tudi novo papeško tradicijo. Med njimi je bilo leta 1965 potovanje v New York, kjer je imel zgodovinski govor pred Generalno skupščino Združenih narodov.
Poleg tega je imenoval številne neitalijanske kardinale in uvedel svetovni dan miru, ki ga od leta 1968 vsako leto obhajamo 1. januarja.
4Sv. Janez Pavel II.
Seveda bi lahko omenili še veliko drugih svetnikov, toda ta kratek seznam ne bi bil popoln brez sv. Janeza Pavla II. 27-letni pontifikat poljskega papeža je poskrbel za številne zglede njegove sposobnosti za dialog s komer koli na svetu. V kombinaciji z njegovo apostolsko gorečnostjo je bila ta sposobnost ključni dejavnik za odpravo komunistične vladavine v njegovi rodni Poljski in pri simboličnem padcu Berlinskega zidu.
Njegova umetniška občutljivost je predstavljala temeljni del njegove karizmatične osebnosti. Omogočala mu je globoko razumevanje človeške duše ter posredovanje krščanske tolažbe in upanja. S pomočjo njegovih plodovitih zapisov se lahko poglobimo v njegov odnos z Bogom, Blaženo Devico Marijo in njegovim bližnjim.
Obilne sadove njegove sposobnosti povezovanja z drugimi je mogoče videti na njegovih številnih apostolskih potovanjih: med temi so 104 potovanja v tujino in 146 apostolskih obiskov po Italiji. Njegova ljubezen do mladih ga je leta 1985 navdihnila, da je ustanovil svetovni dan mladih – sam je sodeloval pri 19 obhajanjih tega dogodka – in svetovno srečanje družin, ki je bilo prvič napovedano leta 1994.
Njegova bližina Božjemu ljudstvu in svetovnim voditeljem, milijoni vernikov, ki so se zgrinjali v Rim ali sodelovali pri vsakem pastoralnem obisku, njegovi medverski dialogi in nešteto drugih dejavnosti pričujejo o izjemni karizmi poljskega papeža za sporazumevanje s sočlovekom.
Naj nam ti veliki svetniki s svojim zgledom in priprošnjo pomagajo, da bomo tudi takrat, ko nam bo težko, gojili spoštljiv in dobronameren dialog s svojimi družinami in z ljudmi, ki jih vsak dan srečujemo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
