24-letni mladenič je umiral za posledicami otroške paralize, ko je s težavo izustil svoje zadnje besede, mati pa ga je medtem tesno držala v naročju
Sv. Peter Jurij Frassati je mnogim ljudem znan kot mladenič krepke postave, ki je imel pred seboj še vso prihodnost. Toda Bog ga je poklical k sebi veliko prej kot večino ljudi.
Peter Jurij je ljubil športne podvige v italijanskih gorah, obenem pa je z vsem srcem pomagal ubogim in brezdomcem. To je pomenilo, da je z njimi preživel veliko časa in, kolikor je le mogel, skrbel za njihove potrebe.
V bistvu je posnemal Jezusa in evangeljski klic, naj "daje jesti lačnim" in "oblači gole".
Ni pa vedel, da bo ta tesna vez, ki jo je vzpostavil z ubogimi, zanj imela resne posledice.
Smrtna obsodba
29. junija 1925 je Peter Jurij občutil hude bolečine. Sprva jih je poskušal prikriti, saj je ravno takrat umrla njegova babica. Nihče ni vedel, da je bolan, dokler niso nekaj dni pozneje poklicali zdravnika in ugotovili, da je zbolel za otroško paralizo.
Zdravniki so takrat menili, da se je z boleznijo morda okužil med obiski pri ubogih.
Ko je Peter Jurij spoznal, da se mu bliža konec, ga je še vedno skrbelo za tiste, ki jim je služil. Sestri je napisal komaj čitljivo sporočilo: "Tu so injekcije za Conversa. Zastavni listič pripada Sappi. Pozabil sem nanj; podaljšaj ga v mojem imenu."
Vse skupaj se je zgodilo precej na hitro. Ker je bila smrt babice v spominu družinskih članov še zelo sveža, se je zdelo, da Peter Jurij, tako mlad in pri močeh, ne more biti resno bolan. Hvala Bogu pa mu je družina v njegovih zadnjih dneh na tem svetu zvesto in ves čas stala ob strani.
Po prejemu zakramenta bolniškega maziljenja se je njegovo zdravstveno stanje še naprej slabšalo vse do večera 4. julija. Takrat se je obrnil k materi in rekel: "Naj v miru ob tebi izdihnem svojo dušo." Umrl je v materinem objemu.
Pogreb Petra Jurija je bil veličasten dogodek, ki je pritegnil vse mesto, vključno z množico ubogih in brezdomcev, ki so želeli izkazati spoštovanje svojemu prijatelju. Mnogi izmed njegovih bližnjih niso vedeli za mladeničeva številna tiho opravljena dela usmiljenja.
Izguba otroka ali ljube osebe je vsekakor težka, toda lahko nas tolaži misel, da ob tako tesni povezanosti s Kristusom njihovo slovo v resnici pomeni vrnitev domov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
