Štopal iz Indije, delal na Bahamih in živel v gorah: “Brez Boga ne moremo nič”

Njegovi začetki niso bili nič posebnega: "Ko sem bil mlajši, sem imel zelo začrtano pot – bil sem štipendist na Splošni plovbi," pripoveduje Portorožan. "Prijavil sem se na višjo ekonomsko šolo in fakulteto opravljal ob delu. Vedel sem, da bom lahko po koncu izobraževanja šel delat v tujino – na eno izmed predstavništev, ki jih je imela Splošna plovba."

Potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega – na izletu na Jalovec, kamor se je odpravil iz srečanja koprske mladinske skupine, s katero so večkrat hodili v hribe, mu je na glavo padel kamen. Bil je sam, in ker se mu je zdelo, da ni nič hujšega, na to ni reagiral. Čez tri dni je v službi izgubil zavest. "Z rešilcem so me peljali v Ljubljano, kjer so mi povedali, da je šlo za močnejši pretres možganov," se spominja. "Po končani bolniški sem v službi dal odpoved. Takrat sem imel 19 let."

Čez kak teden se je odpravil v Taizé. Tam je dozorela odločitev, da se pridruži Ognjiščarjem – članom Gibanja fokolarov. V Loppianu je živel eno leto. "Oni živijo v svetu, a se pravzaprav posvetijo. Pri njih sem študiral in delal, preživel najbrž najbolj milostni čas svojega življenja, a smo skupaj spoznali, da morda nisem poklican v posvečeno življenje, zato sem pristal v Ljubljani. Odločil sem se, da bom študiral angleščino in italijanščino," nadaljuje svojo pripoved.

Ni mogel biti pri miru – po slabih dveh letih se je odločil, da gre na Kitajsko. Z vlakom iz Ljubljane v Moskvo, pa naprej s transsibirsko železnico. Šest mesecev je preživel na potovanju. Tam se je prvič srečal z ezoteriko. "Budizem me je zelo privlačil in na vsak način sem si želel priti na Tibet, da bi lahko doživel vso mističnost kontroliranja misli in telesa," pripoveduje Simon. "Pa sem prišel na Tibet, a tam ni bilo tega, kar sem iskal. Neki budistični menih me je enkrat poklical k sebi in me pokrižal. To sem razumel kot sporočilo: Drži se tega, kar ti je bilo dano."

Iz Tibeta ga je pot vodila na jug Indije, kjer je poznal nekega slovenskega misijonarja. Tam, na misijonu, je zbolel za prilagojeno različico kolere. Zmanjkovalo mu je denarja, pa je domov kar štopal – čez Pakistan, Iran, Turčijo. "Vedno sem nekaj iskal," pravi. "Nisem razumel, kakšna je Božja volja zame."

Ko se je vrnil v Slovenijo, se je spet vpisal na fakulteto – tokrat je študiral turizem, a je študij spet obesil na klin. Končal je v Portorožu – doma. Delal je kot krupje, potem pa je postal reševalec iz vode in vaditelj plavanja ter delal v hotelu. Ko so hotel zaprli, je spet našel priložnost, da se poda v svet. Prvič je šel v Ameriko. "Zaposlil sem se na ladji na Floridi, s katero smo križarili do Bahamov."

Spet se je vrnil domov in štiri leta delal v enem od hotelov v Piranu. Čeprav je napredoval v vodjo hotela, se je odločil, da se vrne na ladjo; tokrat na trajekte, ki so vozili med Belgijo, Nizozemsko, Anglijo in Irsko. "Tam sem delal kakšnih pet let, zato lahko rečem, da sem bil v Angliji vsaj pet tisočkrat," se smeje.

Vedno je kar šel: "Malo prepozno sem se rodil, da bi spadal v 'hipi' generacijo … A nekaj me je gnalo. V katoliški veri sprva nisem našel tega, kar sem iskal. V Portorožu, kjer sem odraščal, so nas prav zaradi vere vsi gledali postrani: edini sem hodil k verouku, pa sem začel iskati drugje. Vso ljubljansko alter sceno sem poznal," pravi. "Šel sem na kup zdravilskih tečajev in vedno bolj me je vleklo v samozadostnost prebujenstva. Ko sem delal na ladji, sem z reiki terapijo zdravil ljudi."

Prav na ladji pa se je zgodil pomemben preobrat. "Tam sem spoznal nekega človeka, ki me je povabil v kabino. Prosil me je, naj ga poslušam, kako moli. Iskal je vero – mislil je, da mu moram jaz pomagati. Ko je začel moliti, se me je to tako močno dotaknilo, ker sem v njem resnično začutil Boga. Ni znal dobro moliti, a to je bila molitev iz srca. Vse tiste knjige in okultne prakse sem hipoma zavrgel. Trajalo je pa še precej časa, da  je Bog prečistil vso to umazanijo."

Simon danes na prakse, s katerimi se je takrat ukvarjal, gleda zelo kritično. "Veste – nič od tega ni dobro, čeprav se marsikaj tega prakticira tudi v krščanskih krogih. Vse te prakse so odpiranje vrat hudobnemu duhu v ozadju, naj pride in vstopi," je prepričan. "Hudobni duh nas vabi v skušnjavo pod pretvezo, da to ni nič takega, to vsi delajo. A ko enkrat padeš, obrne ploščo in pravi: 'Kako si mogel kaj takega storiti? Tega ti Bog ne bo nikoli odpustil!' Vse te tehnike iščejo samoodrešitev, Bog pa lepo in enostavno pove, da nam je dano samo eno in edino ime za zveličanje, Jezus Kristus. Pika. Tu moramo biti jasni. Pri nobeni od teh praks ne naslavljamo Boga."

Iz tistega časa se spominja tudi konkretne izkušnje: "Ko sem na ladji dolgo zdravil nekega kuharja, se mu je stanje res navidezno izboljšalo, a v resnici je prineslo še več gorja. Prej je imel težave s prostato, ko pa so se te težave nehale, je takoj udarilo po njem še močneje: prevaral je svojo ženo, spet se je začel utapljati v alkoholu …"

Ko se je vrnil z ladje, je vedel, da ima življenja na morju dovolj. "Tam sem videl propadanje na dolgi rok; veliko je bilo drog, alkohola, obscenosti … Prijavil sem se v Planinsko društvo Kamnik za oskrbnika. Hribi so me od nekdaj navduševali. Doma sem z morja in mi nismo hodili na morje, hodili smo v gore. Že kot najstnik sem prehodil večino transverzale," se pohvali.

Že prej je iskal kako planinsko kočo, a ni nikogar poznal. "Po čudežu sem postal oskrbnik koče na Kamniškem sedlu. Ko sem prišel na razgovor, so se vsi poznali med seboj in res nisem pričakoval, da me bodo poklicali nazaj," se spominja. Postal je oskrbnik koče. Ne le za eno sezono, pač pa za 14 let.

Gre za kočo, ki je v letih, ko je Simon delal tam, na začetku sprejela v prenočitev tudi 120 ljudi. Tega dela ni mogel opravljati sam. "Iskal sem koga, ki bi šel z mano v kočo, da bi mi pomagal pri kuhanju. Pozimi sem delal na smučišču na Cerknem in od tam sem poznal nekega kuharja, ki je šel res z menoj za nekaj sezon. Pa sem se kmalu vsega priučil in zadnjih pet let sem bil v kuhinji praktično samostojen," pravi.

"V četrtek moraš pogledati vremensko napoved, potem pa moraš razmišljati tako, kot razmišljajo Slovenci – bodo šli ali ne. V četrtek zvečer sem začel kuhati, da sem imel pripravljenih kakih tristo porcij hrane. Včasih je česa zmanjkalo že v petek zvečer, pa sem moral v soboto ponoviti vajo. Vedno sem prosil Boga, naj poskrbi, da bo dovolj hrane, da je ne bi zmanjkalo, pa tudi preveč naj je ne bo, da je ne bi metali stran. In Bog je poskrbel: ne samo za hrano, v najbolj kritičnih trenutkih je vedno koga poslal, da nam je pomagal. Na vrhuncu sezone smo ob vikendih delali vsaj štirje."

Glavnino dela sta si razdelila s prijateljem – še posebej takrat, ko se je Simon odločil, da v oskrbo vzame še eno kočo – ta je bila na Zelenici, kjer je takrat še obratovalo smučišče in je bilo pozimi bolj pestro.

V hribih je bilo veliko dela, pa tudi trenutkov samote, ti so prišli proti koncu sezone, ko se je stanje že zelo umirilo. "Včasih te postane kar strah; zunaj piha, ti pa kar slišiš neke glasove," se spomni Simon.

Pravi, da ljudje v hribe hodijo po mir in sprostitev. Redki so taki, ki hodijo le zato, da se lahko vpišejo v knjigo in dobijo žig. "Imel sem tekače, ki so hodili vsak teden in rušili rekorde, imel sem stalne goste – nekoč smo nekomu naredili celo torto v obliki Kamniških Alp, ker je tisočkrat prišel gor! A vseeno je koča tako visoko, da se že zgodi nekakšna naravna selekcija: tisti, ki jim nikoli nič ni prav, le omagajo na skoraj štiriurni poti, gor pa pridejo tisti bolj vedrega duha," je prepričan.

"Med tednom je bilo zelo prijetno, imel sem čas in se z gosti tudi usedel in poklepetal, med vikendi pa je bilo več hitenja," pravi. "Gosti so pogosto vstali že pred šesto in želeli predvsem jajca s šunko. Zlato pravilo naše koče je bilo, da čaja in jajc ne sme nikoli zmanjkati. Tri ali štiri ponve na 'šporhetu' naenkrat in jajčno obarvani sončni vzhodi so bili vrhunec romantike," se spominja.

Družbo so mu delale tudi živali. "Nekega dne je na Kamniško sedlo prišel planinec, ki ga je zeblo, in prosil me je, da mu posodim bundo, da bi šel še na Brano. Posodil sem mu svojo fluorescentno oranžno bundo, takšno, kot jo imajo reševalci. Ko se je vrnil, mi je rekel: 'Ne vem, zakaj so šle vse ovce za mano do vrha Brane.' Navajene so bile mene, ker sem jim nosil hrano. Takrat sem še drugače dojel priliko o dobrem pastirju …" Poleg ovc so bile tam kavke in celo lisica. "Lisica se je pojavila od nikoder, pa sem jo začel hraniti. Neki Čehi so jo videli in klicali: 'Liška, liška!' Tako sem ji dal ime. Tri leta je bila pri nas. Kaj je počela čez zimo, ni povedala, a takoj, ko smo odprli kočo, se je pojavila."

V kočo pa je Simon prinesel tudi nekaj svoje ponovno odkrite vere. "Ko sem prišel tja gor, sem se že zavedal bitke med dobrim in zlim, zato sem najprej poskrbel, da je bila vsaj občasno v koči sveta maša in vse blagoslovljeno," pripoveduje.

V času bivanja na Kamniškem sedlu je v njegovo življenje vstopila tudi njegova žena Jera. Spoznala sta se na avtobusu za Medžugorje. "Kar naenkrat sem dobil idejo, da moram v Medžugorje. Želel sem se prijaviti na avtobus, pa ni bilo več prostih mest. Naslednji dan me je klicala gospa, ki je organizirala romanje, in mi povedala, da vso noč ni mogla spati, ker čuti, da moram tja. Eno mesto se je sprostilo in tako sem šel na romanje. Na avtobusu so bile same starejše gospe, nekje vmes pa so se nam pridružili tekači, ki so šli v Medžugorje na maraton. Med njimi je bila tudi moja bodoča žena."

Po štirinajstih letih sta z ženo Jero spoznala – ona že prej –, da je dovolj in da si želita več časa preživeti skupaj v dolini. Njegova pot z jezuiti, pri katerih dela še danes, se je začela prav v gorah. "Nisem jih veliko poznal, a so prihajali v kočo razločevat, kot znajo le oni. Ko so imeli kakšne duhovne vaje v Logarski dolini, so prišli še k meni, imeli kako mašo, povedali, kaj se dogaja po svetu …" Že pred epidemijo je Simon dal odpoved in še nekaj časa razmišljal, kaj bi, če sploh bi. Pa so ga jezuiti povabili k njim v Ignacijev dom.

Zdaj je na neki način podobno kot v hribih. Simon dela v Ignacijevem domu, kamor ljudje pridejo na duhovne vaje v tišino. "Mislim, da jim ni enostavno – pri nekaterih vidim, da na začetku kar ne vedo, kaj bi. Kot jaz večino življenja. Hodijo gor in dol po hodniku, grejo v park, pa spet nazaj … Po dveh, treh dneh že vidiš kak nasmeh razsvetljenja," opaža.

Po vseh deželah, službah, duhovnih praksah in iskanjih danes svojo vero opisuje preprosto: "Bogu poskušam biti na razpolago – v ponižnosti," pravi. "Vedno bolj se zavedam, da brez Boga ne moremo nič. Vse, kar je, je od Boga. Poskušati moraš podaljševati čas, ko si Bogu na razpolago. In pa molitev iz srca, vsakdanje prepuščanje in izročanje vseh situacij Bogu pod križem."

Ob tako razgibani življenjski poti se skoraj samo od sebe zastavi vprašanje, ali kdaj razmišlja, kaj bi bilo, če bi se na katerem od številnih razpotij odločil drugače. "Včasih pomislim na to," prizna. A pri tem ne ostaja dolgo: "Ne smeš biti v preteklosti – kar je bilo, je bilo, za jutri pa ne vemo, ali pride. Bog je vedno v sedanjosti."