Kako otroku pomagati, da se upre pritisku okolice?

Dragi športni copati, prestižne torbe, igralne konzole, smučarske počitnice ali potovanja na drug konec sveta … Otroci se že zelo zgodaj srečujejo s socialnimi razlikami, ki jih včasih težko sprejemajo. V šoli, na igrišču ali družbenih omrežjih lahko te razlike močno vplivajo na njihove odnose. Primerjanje, drobne pripombe, občutek, da si "drugačen" …

Številni starši se zato vedno znova sprašujejo: kako otroku dati dovolj notranje trdnosti, da se bo znal soočiti z mnenjem drugih, in mu obenem pokazati, da ni vse odvisno od tega, kaj imamo?

"Takšne situacije so zelo pogoste," je za Aleteio potrdila Anne-Claire de Pracomtal, družinska terapevtka, coachinja in soustanoviteljica platforme IAMSTRONG, namenjene podpori mladostnikom in staršem v stiski. Po njenem mnenju ni enega samega pravilnega odgovora, ključna pa je prava mera.

"Nekatere stvari otroku pomagajo pri vključevanju v skupino in vplivajo na njegovo dobro počutje v šoli. Če jih popolnoma prezremo, lahko dosežemo nasprotni učinek," opozarja.

Ne gre torej niti za to, da ugodimo vsaki otrokovi želji, niti za to, da vse iz principa zavrnemo. Pomembno je poiskati ravnovesje ter upoštevati tako otrokove čustvene potrebe kot tudi dejanske zmožnosti in vrednote družine. Strokovnjakinja zato poudarja pomen tega, kako se starši z otroki pogovarjajo, še posebej o denarju. Otroške prošnje, pa naj bodo še tako vztrajne ali nerodno izražene, so pogosto odlična priložnost, da jih spodbudimo k razmišljanju.

Tina, mama dveh deklet, pripoveduje: "Moja starejša hči ima rada prestižne torbice, znamke, ki si jih sama ne morem privoščiti. Spomnim se dneva, ko me je rotila, naj ji kupim eno takšnih torbic. Preprosto sem ji razložila, da si je ne morem privoščiti in da tudi sama nimam ne torbic ne oblačil priznanih znamk."

Namesto da bi pogovor končala, se je odločila za iskrenost. Hčerki je razložila, kakšni so družinski izdatki, in najstnici ponudila drugo možnost. "Rekla sem ji, da lahko na eni od platform pogledava za rabljeno torbico." Tako se je njena hči počutila slišano, hkrati pa je spoznala tudi drugačen način nakupovanja.

Razmišljanje o vrednosti stvari je zelo pomembno. Otroška vprašanja so dobra priložnost za posredovanje vrednot, pri tem pa moramo paziti, da se otrok ne počuti izključenega.

Včasih je lahko smiseln tudi nakup dragih ali modnih čevljev, če se bo otrok zaradi njih počutil bolje, bolj vključenega in samozavestnejšega. "Toda takšen nakup lahko zastavimo drugače. Lahko je na primer darilo za rojstni dan ali priznanje za vloženi trud. Otrok tako razume, da mu stvar ne pripada sama po sebi, ampak da gre za premišljeno odločitev," pojasnjuje Anne-Claire.

Podobno o družbenem pritisku razmišlja Alica, mama dveh fantov, starih pet in 12 let. "Aljaž je letos začel obiskovati šesti razred in videoigre imajo že zdaj zelo pomembno mesto v pogovorih z vrstniki. Čeprav si prizadevam, da bi doma omejili uporabo zaslonov, se mi zdi, da ga ne moremo povsem odrezati od vsega."

Ker se je bala, da bi bil sin izključen iz družbe, mu je nazadnje kupila eno od videoiger, "da bi bil lahko kot vsi drugi". "Zaslužil si jo je. Sprejet je bil na zelo ugledno šolo, ima dobre ocene in mi pomaga doma," pojasnjuje mama ter dodaja, da najstnik časa pred zasloni ne zlorablja.

Ni pa popustila njegovim prošnjam za mobilni telefon. "Seveda mi govori o njem, vendar mu preprosto razložim, da ga bo dobil takrat, ko ga bo zares potreboval, tako kot nekateri njegovi prijatelji, ki ga uporabljajo, da staršem sporočijo, ko se sami vračajo iz šole domov." Jasna, razložena in dosledna pravila otroku pomagajo razumeti, da ima vsaka stvar svoj čas.

Po terapevtkinem mnenju enako velja za počitnice. Če gredo vsi sošolci smučat ali v tujino, je otrokovo razočaranje razumljivo. Toda pri tem mu lahko pomagamo z besedami: pojasnimo mu, da bo morda takšna priložnost prišla kdaj drugič ali da bomo šli kam drugam. Tako postavimo mejo, ne da bi zanikali njegova čustva.

"Razmišljanje o vrednosti stvari je bistvenega pomena," poudarja terapevtka. "Otroška vprašanja so dobra priložnost za posredovanje vrednot, pri tem pa moramo paziti, da se otrok ne počuti izključenega."

Kaj pa mnenje drugih? Kot pripoveduje Nika, je lahko pritisk tako močan, da začne vplivati na otrokove odločitve. To se je zgodilo, ko njena 11-letna hči ni več želela nositi plašča, ki ji je bil sprva zelo všeč.

"Katja mi je razložila, da njenim prijateljicam takšen slog ni všeč. Nisem je silila, naj plašč nosi, vendar sem ji jasno povedala, da ni zares svobodna, če se podreja željam in pričakovanjem svojih prijateljic," pripoveduje in upa, da bo hči sčasoma razumela, da slediti drugim nikoli ne bi smelo pomeniti odpovedati se sebi.

Pavlina, mama sedemletnega dečka, pa opaža, kako njen sin sanjari ob pripovedovanju vrstnikov o njihovih počitnicah. "Čeprav me neposredno ne prosi za takšne počitnice, čutim, da ga to obremenjuje: včasih si celo izmisli počitnice, na katerih sploh ni bil," pravi.

Namesto da bi mu preveč neposredno govorila o omejenih finančnih zmožnostih družine – saj ne želi, da bi otrok nosil breme skrbi zaradi denarja ali se zaradi tega počutil drugačnega –, mu raje ponudi druge možnosti.

"Vedno poskušam načrtovati enega ali dva lepa izleta, da to nekoliko nadomestim, in ga navdušiti na drugačen način: z lepo razstavo, zanimivo predstavo ali krajšim družinskim izletom ob koncu tedna," pripoveduje Pavlina. Po njenem mnenju so ne glede na destinacije in predmete na koncu najpomembnejši skupni spomini in doživetja.

Otroci se na primerjanje ne odzivajo enako. Nekateri se za mnenja drugih skoraj ne zmenijo, drugi svoja čustva tiho zadržujejo zase. Čeprav je dobro otroka pripraviti tudi z besedami in mu predlagati, kako lahko odgovori vrstnikom, Anne-Claire de Pracomtal poudarja, da je predvsem "bistveno, da mu pomagamo razviti samozavest".

"Ko otrok zaupa vase, ga pripombe drugih veliko manj prizadenejo. Nasprotno pa bo bolj ranljiv ali zelo dovzeten otrok potreboval več podpore," poudarja.

Samozavest se gradi vsak dan: tako, da otroka pohvalimo, opazimo, kaj dela dobro, ter poudarjamo njegove sposobnosti in talente, tako doma kot v šoli. Pri tem pomagajo konkretni primeri in ponavljanje.

"Pogosto pravimo, da je potrebnih približno pet pohval, da odtehtajo eno kritiko. Glede na vse, kar otrok lahko doživi v šoli, je zelo pomembno, da doma ponovno vzpostavimo ravnovesje," poudarja Anne-Claire. Kadar kljub trudu staršev njihove besede ne zadoščajo več, pa je lahko koristna tudi pomoč nekoga od zunaj.

Navsezadnje otroku poleg pohval in podpore predajamo nekaj, kar močno presega materialne dobrine. Morda mu ne moremo vedno ponuditi enakih oblačil, predmetov ali počitnic, kot jih imajo drugi, lahko pa mu damo nekaj veliko pomembnejšega: gotovost, da je njegova vrednost neskončno večja od vsega, kar ima.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.