Tini je s kolesom uspelo, kar doslej ni še nobeni Slovenki

Danes 51-letna rekreativna športnica je nase opozorila z dosežki, ki jih pred njo ni uspelo doseči še nobeni Slovenki. Lani je na eni najzahtevnejših evropskih samooskrbnih ultrakolesarskih dirk od Španije do Romunije prekolesarila 4800 kilometrov, letos pa je svoje meje pomaknila še dlje: premagala je ekstremno preizkušnjo NorthCape – Tarifa in po več kot 7600 prevoženih kilometrih povezala skrajni sever in jug celine. Sama pravi, da je s tem "naredila križ čez celo Evropo".

Toda prevoženi kilometri zanjo niti niso tako pomembni. "Ni bistvo v številkah, temveč v tem, da pokažem, kaj se da doseči tudi brez dragega kolesa in profesionalne opreme. Če imaš voljo in strast do nečesa, lahko dosežeš vse."

Lani si je za petdeseti rojstni dan želela podariti nekaj posebnega. "Najdaljša dirka, ki sem jo prevozila prej, je bila dolga 1.600 kilometrov, zato sem iskala večji izziv. Vedela sem, da sem močna, na vrhuncu svoje fizične in psihične forme. Sklenila sem, da poskusim opraviti enega najtežjih ultravzdržljivostnih kolesarskih izzivov na svetu: transkontinentalno dirko." Nanjo se je najprej prijavila, šele nato pa svojo odločitev delila z bližnjimi. "Nihče ni bil pretirano zaskrbljen."

Tina, ki je nekoč kot tekačica tekla tudi do razdalje 75 kilometrov, se je po poškodbi gležnja spontano preusmerila v kolesarjenje. Na nobeno od večjih preizkušenj se ni posebej pripravljala. "Kondicija se nabira skozi leta," je prepričana. Si je pa pred lansko dirko zadala, da bo prej s kolesom prevozila vsaj 10.000 kilometrov. "Ne zato, da bi se komu dokazovala, ampak da bi lahko na štartu mirno rekla: zmorem. Kamor se je le dalo, sem šla po opravkih s kolesom namesto z avtom. To postane tvoj življenjski stil." Ob tem poudarja, da pri ultrašportu sama fizična pripravljenost ni dovolj. "Tudi glavo moraš imeti 'pošlihtano'."

Skupaj s prijateljem sta kakega pol leta prej začrtala predvideno traso, ki naj bi jo prevozila, a nazadnje je ugotovila, da pri tovrstnem podvigu nima smisla preveč planirati vnaprej. "Nikoli ne moreš zares vedeti, kaj te čaka. Šele ko si tam v živo, vidiš, kakšna je situacija."

Ko ni na kolesu, Tina opravlja delo osebne asistentke, dela kot športna maserka, občasno pa jo povabijo tudi na kakšno predavanje. Pri delu z ljudmi jo vodi empatija, ki jo je, kot pravi, podedovala od mame, ki je bila dolga leta medicinska sestra. "Mislim, da je moje bistvo v življenju, da pomagam na kakršen koli način."

Zase pravi, da je kolesarka izven okvirjev. Njena skromna oprema – staro cestno kolo in allstarke – je malodane postala njen zaščitni znak. "Tako se počutim najbolj svobodno. V športu uživam in ta duh sem hotela peljati naprej, ne da bi me dajali v okvirje."

Svojega prvega Maratona Franja se je udeležila z izposojenim kolesom. Pozneje si je kupila kolo za 100 evrov, ki pa ji ga je kmalu "zaplenil" sin. Ko je izvedela, da znanka pozna nekoga, ki za majhen znesek prodaja dobro ohranjeno žensko cestno kolo, so ji zažarele oči. "S sinom sva živela sama, v garsonjeri, in skrbno sem obračala vsak evro. Prosila sem, ali ga lahko plačam v dveh obrokih. Počutila sem se kot največji profesionalec. Kolo je bilo staro 12 let, meni pa se je kljub temu zdelo čudovito!"

Modra Raketa, kot ga je poimenovala, jo spremlja še danes. "Pozneje sem sicer testirala veliko dražje kolo, a sem po nekaj tednih spoznala, da se zaradi tega ne peljem prav nič hitreje, le imidž je drugačen. Vrnila sem ga."

"Ultrašport je precej umazan šport," brez zadržkov pove Tina. Na večdnevno dirko je vzela le nekaj osnovnih kosov oblačil, ki jih je prala sproti, zobno ščetko in kremo za sončenje. "V takšnem športu se znajdeš v situacijah, ki ti spremenijo pogled na prioritete v življenju. Večina ljudi ima v življenju toliko materialnega balasta, pa v resnici ne rabi nič od tega. Dandanes se večina fokusira na to, kako izgleda, namesto na to, kakšni so v svoji notranjosti. Ko potujem s kolesom, s čisto druge perspektive vidim, kaj je v življenju zares pomembno."

Ko je morala oprati oblačila ali napolniti telefon, je poiskala streho nad glavo, sicer je večino dni tistih nekaj ur na noč spala kar na avtobusnih postajališčih. Kolesarila je tudi ponoči. "Nekoč me je bilo tega strah, a sem premagala tudi to. Nočem, da me vodi strah. Če bi razmišljala o tem, kaj vse se mi lahko v življenju zgodi, ne bi nikamor prišla."

Pred začetkom kolesarske preizkušnje od NorthCapa do Tarife se je s kolesom odpeljala do Marijinega svetišča na Brezjah, kjer ji je p. Robert Bahčič podelil blagoslov. "Brez vere, da nekdo pazi name, ne bi mogla na pot." Ob tem pa iskreno prizna, da v cerkev ne hodi redno.

Toda "ni pomembno, mimo koliko križev se peljem – pred vsakim se pokrižam. Ko sem sama, nimam nič drugege kot le te križke," ji ob pripovedovanju po licih polzijo solze ganjenosti. Tako jo je tudi na poti na poseben način nagovoril kraj, imenovan Gora križev v Latviji, posejan z nepreštevnimi Božjimi znamenji.

Najraje kolesari sama. "Tako zraven nimam nikogar, ki bi mi tarnal, kaj vse ga boli. Sam sebe veliko bolj motiviraš. Kdo te bo poslušal?" se zasmeji. Ko je med preizkušnjo doživela kakšen težji trenutek, se je opogumljala: "Tina, jutri ali pa čez en teden bo to samo še spomin." Prav takšni trenutki jo nazadnje najbolj oblikujejo. "Vsakič, ko stopiš iz cone udobja in ugotoviš, da zmoreš, se nekaj v tebi premakne."

Tina je tudi mama najstnika, ki je odraščal ob njenih športnih podvigih. Po letošnjem dosežku je bil nanjo še posebej ponosen, čeprav mu je hkrati nekoliko nerodno, ko vidi svojo mamo v časopisih in na televiziji. S svojimi kolesarskimi uspehi mu ta želi predati sporočilo, naj posluša sebe in sledi svojim sanjam. "Nihče drug se ne more poistovetiti s tvojo željo. Če si nekaj zares želiš, najdeš tudi moč, da to izpelješ. Ljudje smo močni, le okolica nas pogosto zatira. Zaradi svojega starega kolesa, superg in načina kolesarjenja sem poslušala marsikatero opazko. Potem so prišli rezultati in so tudi pripombe potihnile."

Vsi dosedanji kolesarski podvigi so jo spremenili. A kolesarjenje zanjo ni dokazovanje, temveč način, kako ostati zdrava, močna in svobodna. "Vedno znova ugotavljam, da v življenju potrebujem vse manj. Z leti sem tudi bolj komfortna s svojim telesom. Hočem imeti močno telo. Gradim za svojo prihodnost."