Ali naj zahtevam, da je vse okoli mene natančno takšno, kot hočem jaz, ali mi bo dosti bolje, če bom hvaležen za vsakega človeka, ki ga Bog pošlje v moje življenje?
Ali poznate tisto staro šalo, ki gre nekako takole:
Kako si predstavljamo očetovstvo – lovljenje, branje pravljic za lahko noč, čajanke, opazovanje otrok, kako odraščajo.
Kaj v resnici je – ugašanje luči v praznih sobah.
Zame to sploh ni šala. Kajti večino mojega starševstva predstavlja izklapljanje stikal za luči. Iz nepojasnjenih razlogov moji otroci odločno nasprotujejo temu preprostemu ročnemu opravilu, premiku stikala iz "vklopljeno" v "izklopljeno". Vse sem že poskusil. Z njimi sem se prepiral, jim grozil, jim vzbujal krivdo. Sprašujem jih, ali jim roke, dlani in prsti delujejo ali jih moram peljati k zdravniku. Pojasnil sem jim, da "mora očka plačati za luči, ki jih ne ugasnete", in jim sarkastično nazorno pokazal, kako se vklopi in izklopi stikalo (iz izkušenj lahko povem, da je sarkazem obupna tehnika starševstva). Premišljeval sem o tem, da bi izklopil elektriko. Iz tega ali onega razloga, leto za letom, tega preprosto nisem mogel spustiti. Dejansko sem se razjezil. Resnično razjezil. Zakaj me ne poslušajo, sem se spraševal.
Še danes je večina luči v moji hiši večino časa prižganih. Neutrudno jih ugašam in nekako se znova prižgejo v trenutku, ko odidem iz sobe, čeprav se zdi, da je prostor ostal prazen. Otroke še vedno opominjam, naj jih ugašajo, in jim razlagam, zakaj raje vidim, da luči niso nenehno prižgane (navsezadnje je moja dolžnost, da jim poskušam privzgojiti odgovorne navade). Nekateri izmed otrok se občasno spomnijo, vendar je to zelo redko.
Nekaj pa se je vendarle spremenilo – zaradi tega se nič več ne razjezim.
Z ženo sva pred kratkim obhajala 25. obletnico poroke in rad pomislim, da sva v tem času vsaj malce dozorela, kot starša in zakonca. Naučil sem se, da me nič več ne obremenjujejo nekatere malenkosti, ki so me nekoč spravljale ob pamet. Ugotovil sem, da ne more biti vedno po moje, še posebej ne pri malenkostih, ki v resnici niso tako pomembne. Ugotovil sem tudi, da sem lahko v mnogih malenkostih jaz tisti, ki sem nadležen. Preprosto dejstvo je, da v življenju z drugimi ljudmi obstajajo drobne napetosti in mnenjske razlike.
Med drugim sem se naučil, da se mi ni treba vtikati v vsak projekt, ki ga začne, da bi jo popravil ali ji ponudil predloge, ki jih v resnici ne potrebuje. Prvič zato, ker sem ugotovil, da moji popravki niso vedno pravilni. In drugič zato, ker sem ugotovil, da obstaja več načinov za dokončanje naloge in ni nujno, da je ravno po moje. Z leti sem ugotovil, da ni nič narobe, če le skomignem z rameni in pustim, da se stvari odvijajo brez mojega nenehnega posredovanja.
Od nekdaj sem bil oseba z močnim, jasnim občutkom, kako želim opraviti svoje naloge. Toda včasih je šef želel, da se naloga opravi drugače, ali pa je nakazal, da želi, naj bo najprej opravljena druga naloga, ali pa je nalogo dal sodelavcu, za katerega sem mislil, da jo opravlja narobe. Kar prekipeval sem od razočaranja. Pritoževal sem se vsakomur, ki me je bil pripravljen poslušati. Včasih celo nisem ubogal šefa. V službi me je izučilo podobno kot v zakonu. Včasih moram preprosto skomigniti z rameni, potrditi, da vsega ne vem, ali vsaj priznati, da malenkosti, ki so me obremenjevale, niso tako pomembne ter vse skupaj pozabiti.
Zdi se mi, da je takšna prilagodljivost neke vrste vrlina. Izkazuje spoštovanje do drugih ljudi, saj jim daje prostor, da stvari počnejo po svoje, v primeru vedno prižganih luči pa tudi sposobnost uravnavanja čustev brez obremenjevanja z malenkostmi.
To pomeni precejšnje izboljšanje. Ugotavljam, da sem manj pod stresom, manj nagnjen k odkriti ošabnosti, manj nagnjen k pritoževanju. Bolj miren sem, bolje se razumem z drugimi, ponižno se vključim v prostor, ki mi ustreza. Tega se nisem zavedal, toda zaradi poskusov nadzora nad vsako malenkostjo se je v meni nenehno kopičil stres, ki je občasno izbruhnil na dan (kar povprašajte moje otrok o dnevih, ko sem prišel domov iz službe, videl razmetano kuhinjo in znorel). Zaradi kopičenja teh drobnih nezadovoljstev postajamo vse bolj nesrečni.
Če zgolj skomignem z rameni in rečem, da "to v resnici ni tako pomembno", smo vsi občutno srečnejši.
Sprva se mi ni zdelo naravno, da bi ob čemer koli zgolj skomignil, niti ob malenkostih. Vedel sem, da se želim umiriti, nisem pa vedel, kako, ker sem bil trmast. Zato sem začel udejanjati nekaj preprostih navad.
Upoštevajte pogled druge osebe. Morda ima dober razlog za to, kar počne ali kako opravlja naloge. Njene izkušnje niso moje. Zaupajte ji kljub lastnim dvomom.
Bodite vljudni in prijazni. Vedno sem se osredinjal na učinkovitost in primernost, toda ljudje nismo stroji in to ni pravi način vzpostavljanja medsebojnih odnosov.
Preoblikujte kontekst. Na tej točki se vprašam, ali je to, zaradi česar sem razburjen, resnično pomembno, in samega sebe opomnim, da ne gre za osebno žalitev, če nekdo ne naredi točno tega, kar jaz želim. Recimo: luči v naši hiši niso prižgane zato, ker me moja družina sovraži in želi, da trpim. Otroci po vsem svetu pač preprosto ne pomislijo, da je treba luči tudi ugašati.
Ne ubadajte se s popolnostjo. Če me nekaj moti, to še ne pomeni, da moram preiti v stanje visoke pripravljenosti. Življenje ni popolno. Drugi ljudje niso popolni. Zgolj zato, ker ne ustrezajo mojemu idealiziranemu popolnemu pogledu, še ne pomeni, da je kdor koli storil kaj narobe. Vsi smo le ljudje, ki se trudimo po svojih najboljših močeh.
Ohranimo osredinjenost. Popolna izguba energije je, če se obremenjujemo z malenkostmi in premišljujemo o tem, kaj lahko storimo bolje kot vsi drugi. To energijo raje prihranimo za resnično pomembne stvari, ne pa za tesnobo, mračne misli in pritoževanje.
Na koncu se moram vprašati: ali naj zahtevam, da so vsi in je vse okoli mene popolno in natančno takšno, kot hočem jaz, naj sitnarim zaradi vsake malenkosti? Ali mi bo dosti bolje, če bom hvaležen za vse raznolike, zanimive in izzivov polne ljudi, ki jih Bog pošlje v moje življenje? Ali morajo biti luči res vedno učinkovito ugasnjene ali imam raje hišo, polno otrok, ki me nenehno presenečajo in, priznam, pogosto sploh ne poslušajo? Vedno se bom odločil za slednje. Ne bom se vznemirjal zaradi neugasnjenih luči, ampak bom svoj čas raje posvetil žoganju s sinom in obiskovanju hčerinih čajank.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
