“Otrokom veliko pomeni, da so pri meni vedno dobrodošli”

Verjame, da se otroci največ naučijo takrat, ko dobijo priložnost, da nekaj soustvarijo in naredijo sami. To je dokazala tudi kot gonilna sila skupnega projekta Skupaj za mizo, ki je v minulem šolskem letu doživel vrhunec z Restavracijo za en dan na šolskem igrišču. Otroci so za en dan prevzeli vloge kuharjev, natakarjev, barmanov, organizatorjev in še marsičesa ter ob pomoči staršev in strokovnega tima pripravili večer, ki je povezal šolo in širšo skupnost.

Ob vstopu v novo šolsko leto smo se z njo pogovarjali o tem, kaj potrebujejo otroci, da bodo odrasli v samozavestne in samostojne posameznike, kako jim pomagati pri učnih in drugih težavah ter kdaj je za njihov razvoj pomembneje stopiti korak nazaj kot pa takoj ponuditi rešitev.

S kakšnimi težavami otroci najpogosteje potrkajo na vrata vaše pisarne?
Na moja vrata potrkajo z zelo različnimi težavami. Včasih gre za nesrečno ljubezen, strah pred testom ali ocenjevanjem, spet drugič se med njimi zgodi kakšen prepir in potrebujejo pomoč pri njegovem reševanju. Zelo pogosto pridejo tudi zaradi razočaranja nad oceno ali občutka, da se jim je zgodila krivica.

Rekla bi, da so prav prepiri med vrstniki in razočaranje nad ocenami med najpogostejšimi razlogi za trkanje na moja vrata. Otrokom veliko pomeni, da so pri meni vedno dobrodošli, ne glede na to, kakšne težave jih pestijo. Včasih niti ne potrebujejo takojšnje rešitve, ampak predvsem nekoga, ki jih posluša, jih vzame resno in jim pomaga pogledati na situacijo še z drugega zornega kota.

Veliko mi pomeni tudi neformalni stik z otroki, zaradi tega sploh potrkajo na moja vrata. Pomembno se mi zdi, da sem del vsakdanjega življenja na šoli, zato veliko hodim po hodnikih, se z njimi pogovarjam in sem preprosto prisotna.

Otrokom želim pokazati tudi, da odrasli nismo vedno samo resni in zadržani. Čeprav sama ne maram pusta, se vsako leto namaskiram – nazadnje sem po šoli hodila v kopalnem plašču in z masko na obrazu. Takšne situacije otrokom pokažejo, da si lahko dovolimo biti sproščeni, drugačni in malo nenavadni. Zdi se mi pomembno, da se naučijo biti to, kar so, slediti sebi, sprejemati sebe in hkrati spoštovati drugačnost drugih.

Kateri trenutki pri vašem delu vam prinesejo največ zadovoljstva?
Zagotovo je zame največje zadovoljstvo, ko se sprehajam po Zalogu ali kod drugod po Ljubljani in srečam naše bivše učence, ki me ob srečanju pozdravijo z nasmehom na obrazu ter z mano kar malo poklepetajo in potarnajo o obveznostih v srednji šoli. Takšna srečanja me vedno razveselijo in mi dajo potrditev, da pri delu z njimi stopam po pravi poti.

Seveda se pri delu v svetovalni službi pogosto srečujem tudi s težavami učencev in njihovih staršev, ki jih ni mogoče rešiti tako hitro, kot bi si želeli. Starši se včasih znajdejo v resnično težkih situacijah in moja naloga je, da jih v takšnih trenutkih podprem ter da skupaj iščemo možne rešitve. Ob tem mi vedno ob strani stoji tudi vodstvo, saj težave vedno rešujemo timsko, izjemno dragoceni pa so zame tudi pogovori z mojimi izjemno srčnimi in izkušenimi sodelavci, ki mi predstavijo še drugo plat kovanca, ki je v danem trenutku kdaj sama ne vidim. A kljub temu ni vedno preprosto, saj so starši čustveno vpleteni v situacijo in zato včasih težje sprejmejo usmeritve ali možnosti, ki jih kot šola lahko ponudimo.

Dodatna težava je, da je na pomoč zunanjih ustanov pogosto treba dolgo čakati, medtem ko je stiska otroka in njegove družine lahko zelo velika. Na tem področju potrebujemo sistemske spremembe v korist otrok, ne v korist birokracije. Takrat potrebujemo veliko razumevanja, potrpljenja in predvsem sodelovanja.

Ko stopimo skupaj, iščemo rešitve in na koncu prebrodimo težavno obdobje, je zadovoljstvo toliko večje. Prav takšni trenutki me držijo pokonci tudi takrat, ko je res težko, v veliko oporo pa mi je v težjih primerih tudi partner, saj me zelo podpira pri mojem delu in me hkrati tudi ustavi, ko me iskanje rešitev odnese predaleč. Pri mojem delu je namreč skrb zase na dolgi rok izjemno pomembna. Ne moreš pomagati otroku in mu dati primernega zgleda, če ne znaš poskrbeti zase. Tukaj imam še precej prostora za izboljšave, a se trudim.

V lanskem šolskem letu ste na Osnovni šoli Zalog pripravili poseben projekt Skupaj za mizo, nad katerim ste bdeli. Kakšno popotnico so ob tem prejeli otroci, ki so bili vključeni v projekt?
V projektu smo najprej načrtovali delavnice socialno-emocionalnega učenja, znotraj katerih smo jih skušali opolnomočiti za boljše medsebojne odnose, želeli pa smo jim tudi pokazati moč skupnosti. Da skupnost deluje in da doseže svoj cilj, je potreben prav vsak posameznik s svojimi vrlinami in močnimi področji, potrebno je tudi prilagajanje in dogovarjanje. Vse to smo učencem želeli predati skozi projekt, saj je sodelovanje v skupnosti ključno tudi na dolgi rok.

Zdi se mi, da smo kot družba kar malo pozabili, da za sobivanje potrebujemo drug drugega. Ne moremo in ne znamo vsega sami. Upam, da bo otroke ta izkušnja moči skupnosti navdihovala skozi življenje.

Kako lahko doma opogumimo otroka, da bo z neko pozitivno naravnanostjo zagrizel v predmet, ki mu sicer povzroča veliko težav?
Če je le mogoče, skušajte učno snov povezati z otrokovimi interesi, zanimanji in z vsakdanjim življenjem, saj bodo tako prepoznali pomen te učne vsebine. Če ima otrok težave s seštevanjem in odštevanjem, lahko to povežemo recimo z denarjem. Če so težave pri pretvarjanju enot, skupaj specite torto in skupaj pretvorite količine v grame ali dekagrame. Možnosti je veliko in nikakor se pri učenju ne smemo omejiti le na zvezek in svinčnik.

Pomembno je, da otroka ne primerjate z drugimi otroki, ki so pri tem predmetu uspešnejši, zagotovo pa bo otroku veliko pomenilo, če boste opazili njegov napredek in ga boste za trud pohvalili. Pohvalite vsak napredek in dajte otroku vedeti, da vanj verjamete. To, da nekdo iskreno verjame vate, da zmoreš, ima čudežno moč.

Vsekakor se je smiselno tudi oglasiti pri učitelju na govorilnih urah in za kakšen nasvet poprositi tudi njega ali pa kar skupaj z njim pripraviti načrt, kako bi skupaj rešili težavo. Ko otrok začuti, da starši in učitelj sodelujejo ter da njihov cilj ni pritisk zaradi ocene, temveč pomoč pri njegovem napredku, bo tudi sam lažje pristopil k učenju z več samozavesti.

Dejali ste, da ste tudi zaradi lastne izkušnje zbadanja v osnovni šoli bolj pozorni na otroke, ki so osamljeni, izključeni iz družbe ali tarča posmehovanja. Kako se odzovete na njihovo stisko in kako pristopite k otrokom, ki so pobudniki medvrstniškega nasilja?
Zaradi osebne izkušnje se me stiske še toliko bolj dotaknejo in jim zato še toliko bolj želim pomagati, ker vem, kako težko je bilo meni. Ko se sprehajam po hodnikih, sem vedno pozorna na mimiko na obrazih in velikokrat povsem intuitivno pristopim k učencu, ki se je še kak dan prej smejal v krogu sošolcev, ta dan pa se na obrazu riše zaskrbljenost, strah, žalost.

Otrokom v stiski veliko pomeni, da jim nekdo prisluhne in jih resnično sliši, da vedo, da sem tam za njih, kadar koli me bodo potrebovali. Potem pa skušamo poiskati rešitev, strategijo, ki jim bo pomagala narediti korak naprej. Pri učencih, ki so nasilni, skušam ugotoviti, zakaj počnejo, kar počnejo, saj je v resnici tudi pri nasilnežu v ozadju stiska, ki jo je ravno tako treba razreševati, le na drugačen način.

Nasilnega vedenja seveda ne smemo opravičevati ali sprejemati, vendar je pomembno razumeti, zakaj do njega prihaja. Tudi pri nasilnežih se najprej poslužim pogovora, da ugotovim, kaj je povod njegovega vedenja – včasih ne prepoznajo svojih čustev in jih ne znajo izraziti, včasih je povod različnost, včasih želja po prepoznavnosti in spoštovanju. Vedno izhajam iz posameznika in mu v procesu dati aktivno vlogo, da z malimi koraki pri sebi dosega spremembo.

Dostikrat se starši vmešajo v konflikte, ki nastanejo med otroki. Kdaj je bolje pustiti, da nastalo situacijo razrešijo sami?
Menim, da je otrokom treba dati priložnost, da manjše konflikte najprej skušajo rešiti sami. S tem razvijajo pomembne socialne veščine – učijo se pogovarjati, poslušati drugega, sklepati kompromise, se opravičiti in tudi sprejeti opravičilo. Če odrasli rešimo vsak najmanjši spor namesto njih, jim pravzaprav odvzamemo priložnost, da bi se teh veščin naučili.

Če pa gre za težji ali ponavljajoči se konflikt, ki vključuje psihično ali fizično nasilje, grožnje, izključevanje ali poniževanje, je poseg odraslih nujen. Takšne situacije niso več zgolj običajen otroški prepir in od otroka ne moremo pričakovati, da jih bo rešil sam.

V vsakem primeru je dobro, da se starši z otrokom o konfliktu pogovorijo in ga skušajo usmeriti pri iskanju rešitve. Namesto da mu takoj ponudijo odgovor, ga lahko vprašajo, kaj se je zgodilo, kako se je ob tem počutil, kako se je po njegovem mnenju počutil drugi otrok in kaj bi lahko naslednjič naredil drugače. Reševanje konfliktov je namreč veščina, ki jo potrebujemo vse življenje.

Pomembno je tudi, da starši skušajo čim bolj objektivno pogledati na vlogo svojega otroka v konfliktu. To ni vedno lahko. Težko si je priznati, da je morda prav naš otrok naredil nekaj neprimernega ali storil traparijo, ki je bila povod za prepir. Toda tudi takšne situacije so priložnost za učenje.

Še vedno pogosto slišim nasvet staršev otroku, naj udari nazaj, če ga kdo udari. To nikakor ni prava rešitev. Nasilje praviloma rodi novo nasilje, s takšnim nasvetom pa otroku sporočamo, da je fizični obračun sprejemljiv način reševanja sporov. Veliko boljša popotnica za življenje je, da otroka naučimo postaviti mejo, poiskati pomoč in konflikt reševati na način, ki ne povzroča novega nasilja.