Ljudje od malih nog stremimo k samostojnosti, toda največja svoboda morda ni v tem, da smo povsem neodvisni, temveč v spoznanju, na koga se lahko resnično zanesemo
Kaj je neodvisnost? Ko govorimo o neodvisnosti držav, je beseda izjemno pomenljiva: govori o pogumu, žrtvovanju, odgovornosti in odločnosti naroda, da si sam oblikuje svojo prihodnost. Malo je vrlin, ki bi jih bolj občudovali, kot sposobnost, da stojimo na lastnih nogah.
Premišljevanje o neodvisnosti pa nam ponuja tudi priložnost, da si zastavimo preprosto vprašanje: ali je neodvisnost res najvišji cilj?
Od trenutka, ko se rodimo, naša življenja kažejo drugačno podobo. Novorojenček preživi le zato, ker nekdo drug ponoči bdi. Otroci se učijo, ker jih starši, učitelji, stari starši in prijatelji potrpežljivo vodijo. Diplomante slavimo zaradi njihovih dosežkov, toda za vsako diplomo stoji dolg seznam ljudi, ki so jih spodbujali, jim postavljali izzive in verjeli vanje na njihovi poti.
Morda najmočnejši med nami niso tisti, ki ne potrebujejo nikogar, temveč tisti, ki znajo tako prejemati kot dajati.
Naša kultura pogosto slavi samozadostnost. Povsem razumljivo je, da občudujemo podjetnika, ki zgradi podjetje iz nič, športnika, ki neutrudno trenira, študenta, ki si s trdim delom prisluži štipendijo. Ti dosežki so vredni praznovanja. Toda tudi najbolj neodvisni ljudje lahko pokažejo na mentorje, soigralce, kolege, sosede ali družinske člane, ki so tiho omogočili njihovo pot. Nihče od nas ne pripleza na vrh povsem sam.
Krščanstvo je šlo s to idejo še korak dlje. Odvisnosti ne obravnava kot šibkost, temveč jo predstavlja kot nekaj globoko človeškega. Sam Jezus je sprejemal gostoljubje, pozdravljal prijateljstvo in dopuščal, da so mu drugi pomagali. Med potjo na Kalvarijo je Simon iz Cirene nosil njegov križ. Ob vznožju križa je Jezus svojo mater zaupal ljubljenemu učencu. Tudi v svojem zemeljskem delovanju je Božji Sin izbral odnos pred samozadostnostjo. Občestvenost je naša najgloblja resnica: častimo enega Boga v treh osebah, Trojico, ki nas uči, da je Bog eden, toda ni samotarski.
Enako velja za vso Cerkev. Zakonski pari si obljubijo, da bodo življenjske radosti in bremena nosili skupaj. V verskih skupnostih si delijo delo, molitev in vsakdanje življenje. Župljani priskočijo na pomoč žalujočim, obiskujejo bolne in tiho posredujejo, ko nekdo ne zmore več sam. Ti trenutki niti najmanj ne odvzemajo našega dostojanstva, pač pa razkrivajo eno najglobljih resnic o tem, kaj pomeni biti človek: ustvarjeni smo drug za drugega.
Prav zato lahko te izraze šibkosti razumemo tudi kot velik pogum:
"Mi lahko pomagaš?"
"Tega ne zmorem sam."
"Boste molili zame?"
S temi besedami ne priznavamo neuspeha, temveč izkazujemo zaupanje. Z njimi potrjujemo nekaj, na kar pogosto pozabimo: potreba po sočloveku ni nasprotje moči. Pogosto se moč tam šele začne.
In kristjani navsezadnje verjamemo, da nas vsaka človeška odvisnost usmerja proti še večji. Povabljeni smo, da se zanašamo na Boga — ne zato, ker nas prosi, da se odpovemo svoji svobodi, temveč zato, ker nas uči, kako naj jo dobro uporabimo. Svoboda v krščanskem razumevanju nikoli ni zgolj sposobnost, da počnemo, kar nam je všeč. Svobodni smo, da ljubimo, služimo, odpuščamo in v zameno ljubezen tudi prejemamo.
Ko torej premišljujemo o neodvisnosti, ne pozabimo, da smo svobodni: svobodni, da potrebujemo drug drugega.
Kajti življenje, zgrajeno izključno na samozadostnosti, pogosto postane presenetljivo osamljeno. Življenje, ki ga gradimo na ljubezni, prijateljstvu, družini in veri, je veliko bogatejše. Največji dar svobode ni dokaz, da smo samostojni, temveč odkritje, da se vedno lahko zanesemo na svojega bližnjega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
