Anna in Jarosław Synak sta se spopadala z izčrpanostjo, osamljenostjo in povsem različnimi pričakovanji glede zakonskega življenja. Prelomna izkušnja jima je pokazala, da trajna ljubezen ni romantična avantura, temveč odločitev, ki jo sprejemamo vsak dan
Annino otroštvo je dišalo po gozdu, travnikih in jesenskem nabiranju gob. Odraščala je na podeželju z enajst let mlajšim bratom. Z veseljem se spominja topline svoje večgeneracijske družine in izjemne srčnosti babice, ki ji je posvečala veliko svojega časa.
Prav babica jo je navdušila za ples, saj ji je pripovedovala in kazala, kako so se nekoč zabavali ob spremljavi harmonike in violine. Anna si je tako močno želela, da bi njeno strast delil tudi njen bodoči mož, da je s tem namenom kar trikrat peš romala na Jasno Goro.
"Ali ona ali pa nobena"
Bila je v drugem letniku študija polonistike, ko je v študentskem domu spoznala Jareka, študenta četrtega letnika tehniške fakultete. Prišel je k svoji prijateljici, da bi ji pokazal diapozitive s svojih gorskih odprav.
"Očarali so me njegova vedoželjnost, pogum in lepa poljščina, ki jo je govoril. Naredila sem vse, kar sem lahko, da bi me opazil," se z nasmehom spominja Anna.
"Ali ona ali pa nobena," si je mislil Jarek, očaran nad pristnostjo, nedolžnostjo in iskrenostjo, ki so žarele na njenem obrazu. Takoj je nekoliko vdano sklenil, da bo moral, če je ne osvoji, najbrž v samostan. Ponudil ji je, da jo pospremi domov. Že dva tedna pozneje je bila Anna prepričana, da je on njen bodoči mož.
Oba sta prihajala iz vernih družin. Veliko sta se pogovarjala o veri, za Anno pa je bil zelo pomemben tudi ples, brez katerega si ni predstavljala življenja. Ko je Jareka vprašala, kako se znajde na plesišču, je njegov odgovor presegel vsa njena pričakovanja.
"Verjetno kar dobro, saj sem pravkar zmagal na tekmovanju v družabnih plesih," je priznal z nasmehom. Od takrat je ples zanju nenehen vir veselja, zaupanja in medsebojne povezanosti.
Dva skrajno različna svetova in surova resničnost vsakdana
Poročila sta se leta 1993. Kmalu sta se preselila v nedokončano hišo Jarekove botre – hišo, ki ni imela kopalnice, kuhinje, niti greznice. Mlada zakonca sta ob tem še skrbela za bolno teto in njenega nepokretnega moža.
"Začela sem poučevati poljščino in pisanje prvih učnih priprav mi je vzela ogromno časa," se spominja Anna. "Tudi Jarek se je v novi službi v orožarski industriji srečeval s številnimi izzivi."
V teh težkih razmerah se jima je rodila hčerka Ola. "Bila sva vesela, hkrati pa popolnoma izčrpana," se spominja Anna.
Njuna hči je bila zelo zahteven dojenček: zavračala je dudo, ponoči pa skorajda ni spala. Anna, ki je prvo leto ostala doma, je bila povsem izčrpana. Od moža je pričakovala, da bo prevzel del obveznosti. Toda tudi Jareku je zmanjkovalo moči, saj je zahtevno službo usklajeval s prenovo hiše.
Takrat sta se pokazala njuna povsem različna pogleda na življenje. Anna je odraščala v ozračju ljubezni, pogovorov in razumevanja, brez strogih prepovedi, zato je od moža pričakovala sočutje. Jarek, ki je bil vzgojen v strogi disciplini, se je osredotočal predvsem na opravljanje določenih nalog in dolžnosti, empatičen pristop pa se mu je zdel nepotreben.
"Težko sva razumela drug drugega. Utrujena in razočarana sva se prepirala. Počutila sva se vse bolj osamljena," pripovedujeta.
Kljub temu jima ni manjkalo tistega, kar je bilo najpomembnejše.
"Bila sva pristna, iskrena in zavedala sva se, da želiva ostati skupaj – tako kot sva si obljubila – do konca življenja. Prav to naju je rešilo."
Orodja iz Domače Cerkve
Nekoč je duhovnik Anni priporočil skupnost Domača Cerkev. Jarek se je temu odločno upiral. Menil je, da mora najprej sam urediti svoje življenje ter postati brezhiben mož in oče. Nazadnje ga je k obisku skupnosti prepričal neznanec, ki je v cerkvi pristopil k njemu.
Kmalu sta odšla na duhovne vaje.
"To je bila prelomna izkušnja. Ko sva poslušala druge pare, sva spoznala, da se večina srečuje s podobnimi težavami. Dojela sva, da sva preveč ujeta vsak v svoja pričakovanja," pripovedujeta.
Domača Cerkev jima je ponudila orodja za delo na njunem odnosu. Učila sta se, kako z drobnimi dejanji izražati nežnost in sproščati napetosti.
Dom, poln harmonije
Pozneje sta se razveselila še rojstva sina Wojtka. Takrat jima je bilo že lažje. Prizadevala sta si ustvariti dom, poln ljubezni in razumevanja za otroka, hkrati pa sta postavljala jasna pravila in pričakovanja.
Otrokoma sta dajala prostor, da sta bila slišana. Otroka sta se lahko brez zadržkov pridružila pogovorom z gosti za mizo, kar je bilo popolno nasprotje Jarekovega otroštva, ko je veljalo pravilo: "Otroci in ribe nimajo glasu." Skupaj so brali Sveto pismo, obiskovali sorodnike, se enkrat na leto udeležili dvotedenskih duhovnih vaj ter navijali za Olo na tekmovanjih v namiznem tenisu in za Wojtka med njegovimi klavirskimi nastopi.
"Odrasla Ola je najino vzgojo nekoč hudomušno ocenila s solidno oceno 'tri plus'," se nasmehneta.
Ljubezen je izbira
Zakonca Synak že več kot dvajset let skupaj pomagata drugim zakonskim parom. Redno pripravljata posebne duhovne vaje za zakonce, ki vključujejo tudi plesni tečaj.
"Na najino veliko veselje se jih udeleži tudi do sto dvajset ljudi," pravita.
Mlajše in starejše zakonce učita, da na plesišču ni mogoče plesati brez dialoga in ponižnosti: eden mora nežno popustiti, drugi pa samozavestno voditi. Udeleženci se poglabljajo tudi v psihološka in finančna vprašanja, spoznavajo krščanski pogled na človeka ter se učijo drug drugemu pisati pisma. Tako si ustvarjajo zalogo pozitivnih izkušenj, ki jim lahko pomagajo v težjih trenutkih.
Zakonca Synak nenehno poudarjata, da je človek telesno in duhovno bitje, zato imata dotik in telesno sodelovanje ključno vlogo pri vzpostavljanju bližine. Jarek služi tudi kot mašni pomočnik (akolit).
Danes si dom delita s hčerko, zetom in petletno vnukinjo Klaro ter uživata v skupnih trenutkih. Redno ju obiskuje tudi sin, ki prihaja iz tujine.
Čeprav imata za seboj že desetletja zakonskega življenja, se še vedno dobro zavedata, da je treba vsak odnos nenehno negovati.
"Včasih je treba preprosto popustiti in pustiti kakšno stvar za seboj," svetujeta prepričano.
Njuna zgodba, polna preizkušenj, kaže, da iskreno grajenje edinosti vedno zahteva čas in razumevanje.
"Prava ljubezen ni zgolj minljivo čustvo. Je konkretna izbira, ki jo sprejemamo vsak dan," pravita.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
