Verouk ni obvezna šola, a tudi zgolj še en krožek na otrokovem urniku ne bi smel biti. Postane lahko nekaj zelo dragocenega: popotnica za vse življenje
Ob vpisu otrok k verouku nam je duhovnik takole napisal: "Ko se odločite za vpis otroka k verouku v eni od naših župnij, bi najprej želel, da veste, da verouk ni šola. Ni obvezen. Prav tako bi bilo narobe, če bi ga imeli le kot neko dejavnost 'za zraven'."
Verouk – nadgradnja poslanstva staršev
Sledila je še vsebina o vlogi verouka: "Verouk ima nalogo, da otrokom posreduje osnovne resnice naše vere, da jih seznani s Svetim pismom in pripravi njihovo srce in dušo na hojo z Jezusom. Verouk je čudovita priložnost tudi za vas (starše), saj z njim nadgrajujemo vaše poslanstvo predajanja vere vašim potomcem."
Z zapisanim se strinjam in menim, da je verouk nadgradnja tega, kar otroke učimo starši. Kaj hitro se lahko pokaže, kako starši doživljajo vero, Cerkev in verouk, saj otrok s svojim vedenjem pogosto iskreno odseva to, kar se o tem govori in živi doma.
Zato je lahko obiskovanje verouka v očeh nekaterih zgolj "tradicija, ki jo je treba opraviti" – vsaj toliko, da otrok prejme zakramente in nima pozneje v življenju težav, če se bo želel cerkveno poročiti.
Verouk ali veroučna šola?
Oba izraza označujeta isto versko-izobraževalno dejavnost, vendar se kljub temu lahko zapletemo v njun pomen.
Izraz verouk je sestavljen iz besed vera in uk, torej bi ga lahko razumeli kot učenje o veri. Slovar slovenskega knjižnega jezika verouk opredeljuje kot pouk o verskih resnicah, namenjen šolski mladini.
Izraza veroučna šola v tem pomenu ne najdemo kot samostojnega poimenovanja, vendar beseda šola pomeni vzgojno-izobraževalno ustanovo, ki učencem omogoča organizirano in sistematično pridobivanje znanja in spretnosti.
Seveda tudi verouk poteka organizirano in sistematično, vendar ni del obveznega osnovnošolskega izobraževanja. Prav zato ga težko enačimo s šolo v klasičnem pomenu besede.
Verouk kot dodatna dejavnost?
Opažam, da si tako starši kot otroci verouk razlagamo na zelo različne načine. Tudi pričakovanja so različna.
Za nekatere je zelo moteče, da verouk deluje kot šola, saj otroci uporabljajo učbenike in dobijo tudi domače naloge. Poleg tega se pričakuje še redno obiskovanje nedeljskih svetih maš.
Zato se za verouk pogovorno pogosto uporabi izraz: "Imamo še to zraven." To pomeni, da ima otrok poleg vseh drugih popoldanskih dejavnosti še "ta" verouk.
Toda, ali je verouk res zgolj še ena dodatna obveznost, zaradi katere morajo starši otroka voziti sem in tja?
Kaj pa vam pomeni verouk?
Zame pomeni popotnico otrokom za bogato življenje v veri. Pomembno se mi zdi, da pridobijo zavedanje, da je Jezus živ in da smo lahko z njim v osebnem odnosu, tako kot smo s prijatelji. Poleg učenja o Bogu in krščanski veri je zato lepo, da otroke spodbujamo, naj se z Jezusom pogovarjajo, mu izrazijo svoje želje, skrbi in težave, ga slavijo in se mu zahvaljujejo. Da ga doživljajo kot nekoga, ki je vedno ob njih.
Hkrati pa je bistvenega pomena, da se otroci pri verouku dobro počutijo, da ga ne doživljajo kot breme in da jim morebitne negativne izkušnje ne vzamejo volje, da bi ga še naprej obiskovali.
Ko se pogovarjam z globoko verno gospo, ki se že približuje devetdesetemu letu, mi pove takole: "Vera je človeku v uteho, da lažje živi. Naj gredo otroci k verouku. Al' tam jih nič slabega ne učijo. V življenju pride pa marsikaj, pa je lažje, če imaš Boga."
Vsekakor se z njo strinjam. Z velikim spoštovanjem prisluhnem modrosti starih ljudi, ki jih je vera skozi življenje "držala pokonci".
Morda tu najdemo tudi odgovor na vprašanje, ali je verouk le še ena dejavnost "za zraven". Če otroku pomaga spoznati Boga in moralne vrednote, ki ga bodo spremljale tudi takrat, ko bo šolske klopi že zdavnaj zapustil, potem je veliko več kot zgolj še ena dodatna obveznost.
