“Vredno se je ustaviti in biti hvaležen za vse, kar imamo”

Zelo rada potuje, raziskuje nove kulture in poskuša nove stvari. V preteklosti je bila skavtinja, najprej kot članica, potem tudi kot voditeljica pri stegu Šentilj 1. Že 8 let je prostovoljka pri Nadškofijski karitas Maribor in tudi pri YoungCaritas Maribor, kjer sodeluje predvsem kot animatorka pri letovanju otrok iz socialno ogroženih družin v Portorožu.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame idealen začetek dneva pomeni predvsem jutro brez kakršnega koli hitenja. Da vse poteka mirno, imam dovolj časa zase in dan začnem brez stresa. Nimam ravno točno določene jutranje rutine, zato je vsako jutro nekoliko drugačno. Takšna "idealna" jutra se sicer ne zgodijo vsak dan, najpogosteje pa jih doživim čez vikend ali med počitnicami, ko nimam jutranjih obveznosti in si lahko vzamem čas zase. Prav zato so mi še toliko ljubša – predstavljajo miren začetek dneva, ko nikamor ne hitim in lahko preprosto uživam v majhnih stvareh.

2. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se najraje napolnim ob prostovoljstvu, samostojni molitvi, obisku nedeljske maše in kakšnih romanjih. Pri tem mi je še posebej pomemben čas, ki ga namenim drugim, saj se mi zdi, da me prav prostovoljstvo pogosto najbolj spomni na to, kaj je v življenju zares pomembno.

Rada se udeležim tudi nedeljske maše, čeprav moram priznati, da ne tako pogosto, kot bi si želela, in se trudim, da bi to v prihodnje izboljšala. Veliko mi pomeni tudi samostojna molitev, predvsem takrat, ko potrebujem nekaj miru, časa zase ali pa samo trenutek, da se ustavim in svoje misli preusmerim.

3. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Trudim se, da težav iz službe ali faksa ne bi nosila domov, vendar mi to ne uspeva vedno najbolje. Kljub temu poskušam stvari, če je le mogoče, razrešiti že na delovnem mestu oziroma na faksu, da jih kasneje ne premlevam še doma. Če pa kakšne situacije ne morem rešiti takoj, mi najbolj pomaga, da se odpravim na kakšen daljši sprehod in se tako malo umirim ter odklopim od vsega.

Včasih že na poti pokličem prijateljico/sestro/mamo in se z njo pogovorim o celotni situaciji. V takšnih trenutkih mi opora bližnjih res veliko pomeni, saj mi pogovor pogosto pomaga, da na problem pogledam z druge perspektive in ga pustim za sabo.

4. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Do sedaj sem imela kar nekaj izkušenj, ki so pomembno vplivale na to, kdo sem danes. Zato težko izpostavim samo eno, saj se mi zdi, da je prav preplet različnih izkušenj oblikoval osebo, v katero sem odrasla. Če bi morala izpostaviti nekaj najpomembnejših, bi zagotovo omenila prostovoljstvo pri letovanju družin, sodelovanje pri skavtih in študij prava.

S prostovoljstvom sem pridobila predvsem širši pogled na družbo in se naučila hvaležnosti za stvari, ki jih imam, pa jih pogosto jemljemo kot samoumevne. Ko spoznaš ljudi, ki nimajo enakih možnosti in privilegijev, kot jih imaš sam, se začneš marsičesa zavedati na povsem drugačen način. Ta izkušnja me je naučila, da je pomembno znati ceniti tisto, kar imamo. Čas, ki sem ga preživela pri skavtih, je zagotovo eden najlepših delov mojega odraščanja.

Tam sem se naučila, da obstaja svet tudi zunaj telefonov in otroške sobe ter da lahko najdeš ljudi, ki razmišljajo podobno kot ti in s katerimi deliš skupne vrednote. Skavti so mi dali ogromno znanja – ne le o tem, kako zakuriti ogenj ali preživeti v naravi, ampak predvsem o tem, kako vrednote in znanje, ki jih pridobiš tam, prenesti v vsakdanje življenje. Če omenim še študij prava, ki je trenutno ena izmed mojih največjih prioritet, pa me je ta naučil predvsem novega načina razmišljanja, vztrajnosti in soočanja z neuspehom.

V času študija sem spoznala, da ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak predvsem, kako se po padcu pobereš in nadaljuješ. In teh padcev je bilo kar nekaj. Vse te izkušnje so me na svoj način oblikovale in mi dale nekaj, za kar sem danes zelo hvaležna – širši pogled na svet, občutek za druge ljudi, vztrajnost in zavedanje, da se največkrat prav iz izkušenj, ki niso vedno prijetne, naučimo največ.

5. Kako vas čas, preživet za prostovoljstvo, izpolnjuje?
Čas, ki ga namenim prostovoljstvu, me izpolnjuje predvsem zato, ker imam občutek, da ga namenjam nečemu, kar ima pravi pomen. Lepo mi je vedeti, da lahko s svojim časom, energijo in predvsem svojo prisotnostjo nekomu polepšam dan ali ustvarim spomin, ki mu bo ostal še dolgo. Hkrati pa imam občutek, da prostovoljstvo ogromno daje tudi meni.

Skozi te izkušnje sem pridobila širši pogled na življenje in se naučila biti bolj hvaležna za stvari, ki jih imam in jih sicer hitro jemljem kot samoumevne. Vsakič znova se domov vrnem z občutkom, da sem nekaj dala drugim, a sem se hkrati tudi sama ogromno naučila in od njih prejela. Najbolj pa me izpolnjujejo odnosi, ki se skozi prostovoljstvo ustvarijo. Prav ti iskreni trenutki, pogovori, smeh in občutek povezanosti so tisto, zaradi česar se vedno znova rada vračam.

6. Kaj je tisto, kar vas zmeraj znova gane, ko se kot animatorka udeležujete letovanja socialno ogroženih družin?
Vedno znova me najbolj gane to, kako malo je včasih potrebno, da je nekdo srečen. Pri letovanju spoznaš družine in otroke, katerih vsakdan je precej drugačen od mojega, in prav zato me vsako leto znova opomni, kako veliko stvari v življenju jemljemo kot samoumevne. Čas, ki ga preživim z njimi, me spomni na hvaležnost za vse, kar imam, in mi da širši pogled na svet.

Posebej me zaznamujejo otroci, ki se znajo iskreno razveseliti stvari, ki se nam morda zdijo čisto majhne – skupne igre, kopanja v morju, sladoleda, pozornosti ali preprosto časa, ki jim ga nekdo nameni. Takrat se še bolj zavedam, da materialne stvari pogosto niso tisto, kar človeka zares osreči. Največ pomenijo odnosi, občutek sprejetosti in to, da veš, da je nekomu mar zate.

Vsako letovanje me na nek način "postavi na realna tla" in spomni, da se je vredno ustaviti, biti hvaležen za stvari, ki jih imam, in jih ne jemati kot samoumevne. Hkrati pa me vedno znova gane spoznanje, kako močno lahko na nekoga vpliva že nekaj dni iskrene pozornosti, časa in lepih trenutkov.

7. Ker radi potujete in odkrivate nove kraje, me zanima, kateri košček sveta vas je še posebej navdušil in kaj je najbolj zanimiva stvar, ki ste jo poskusili.
Trenutno mi je v najlepšem spominu ostalo potovanje na Švedsko in obisk Stockholma. To je bilo potovanje, za katerega sva s prijateljico porabili najmanj časa za načrtovanje. Večino stvari sva počeli spontano in prav zaradi tega ustvarili nekaj najbolj norih in nepozabnih spominov. Od obiska Ice Bara, kjer sva se čisto spontano spoprijateljili s starejšim parom, do tega, da sva na enem izmed food marketov jedli verjetno najboljše mesne kroglice, kar sem jih do zdaj poskusila. Ravno takšni nepričakovani trenutki so tisto, kar mi je pri potovanjih najbolj všeč.

Če pa bi morala izbrati najbolj zanimivo oziroma nenavadno stvar, ki sem jo poskusila, bi izbrala svojo izkušnjo z zadnjega potovanja na Nizozemsko, kjer sem obiskala prijateljico, ki tam študira. Skupaj sva poskusili tradicionalni nizozemski sendvič s surovim sledom (vrsta ribe), broodje haring. Moram priznati, da naju okus ravno ni navdušil, in mislim, da tega sendviča ne bom nikoli pozabila. Je pa zagotovo eden izmed bolj zabavnih spominov, ki jih rada povem, kadar me kdo vpraša, kako sem se imela na Nizozemskem.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Najbolj me spravi pokonci misel, da vse mine. Vsaka stvar, vsaka situacija in tudi vsak slab trenutek se nekoč konča in nič ni trajno. Če to povežem še s človeško minljivostjo in zavedanjem, da imamo na voljo zgolj eno življenje, se mi marsikatera situacija, ki se je v trenutku zdela tako grozna, naenkrat zdi veliko manj pomembna.

Spomnim se, da tudi to, kar me trenutno obremenjuje, ne bo trajalo večno, in prav to mi pomaga, da stvari pogledam z druge perspektive in se hitro spravim v boljšo voljo.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Moj večerni ritual je precej preprost. Najprej se rada odpravim na kakšen daljši sprehod, saj mi pomaga, da se umirim in malo odklopim. Ko se vrnem domov, preberem kakšen odlomek knjige ali pa si privoščim epizodo ali dve serije, ki jo trenutno gledam. Ker zaradi študija ne živim doma, so večeri tudi čas, ko se rada slišim z domačimi. To mi pomaga, da zaključim dan bolj mirno in se malo odklopim od vseh obveznosti.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Biti ženska je lepo, ker lahko na svoj način skrbiš za ljudi okoli sebe, jim daješ oporo in hkrati ostajaš zvesta sebi. Zdi se mi, da je vloga ženske v tem, da zna biti močna in tudi nežna. Vsaka ženska ima svojo pot in svoje poslanstvo, ki ga skozi življenje počasi odkriva – tudi skozi lepe in težke izkušnje.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.