Boštjan Rakovnik o odnosih, življenjskih preizkušnjah in drobnih odločitvah, s katerimi vsak dan gradi svoje življenje
Tokratni gost rubrike Moške skrivnosti je Boštjan Rakovnik iz okolice Slovenj Gradca. Gre za človeka, ki tudi v povsem običajnem dnevu prepoznava priložnosti za nove začetke in predvsem za ljubezen. V tem je marsikomu, ki ga pozna, v zgled. Kot tehnični vzdrževalec dela v slovenjgraški bolnišnici, v prostem času pa je najraje z ženo Mihaelo in bližnjimi. Aktiven je v domači pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, vsak dan pa z ženo v gibanju Marijino delo molita za mir.
Služba, žena, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Vsak dan se odločim, da bom začel znova. Zakonski odnos je zame zelo pomemben. Vanj je vredno vlagati bolj kot v "delnice". Z ženo skoraj vedno dan načrtujeva skupaj. Zjutraj spijeva kavo in povabiva Jezusa v najin odnos. Povezana sva med seboj in z Njim, ki je vedno blizu. Maša je za naju pomemben del dneva.
Da lahko odgovorim na vprašanje, moram opisati eno od mnogih dnevnih opravil, ki so pomembna za moj notranji mir. To je kocka ljubezni. Na njej so napisi, na primer: Ljubi sovražnika, postanita eno, v vsakem človeku ljubi Jezusa, ljubi prvi … Kocko vržem in poskušam tako živeti že več desetletij. In moram priznati, da sem živa priča nenehnih čudežev.
Odnosi so zame velika skrivnost. Ob smrti ustanoviteljice gibanja Marijino delo so bile njene zadnje besede: "Skrbite za odnose in bodite vedno družina."
Z nama živi Jasna (ženina sestra, ki je invalid od otroštva), imava še psičko Bibo Belo (bradati škotski ovčar) in velik vrt. Ko smo skupaj, smo vsi zelo veseli in je prijetno vzdušje. Vsi pa potrebujemo medsebojno ljubezen, da to živi in gre naprej. Prav vsak med nami mora opraviti svoj del in dolžnost, za katero je odgovoren. Ko tega ni, je ponavadi težko. Takrat je treba začeti znova. V odnosih se je treba znati približati in tudi pustiti drugega pri miru.
V službi so odnosi lahko dobri ali slabi. Zanje sem pogosto kriv sam. Sodelavci so moje "ogledalo". Pogosto se vprašam, kaj še lahko naredim za sodelavce. Ker imamo v službi kapelo, se tam vsak dan ustavim in prosim Jezusa, naj gre z menoj v odnose tega dne. Ni vedno lahko, je pa Božje.
Čas zase mi bogati skupina prostovoljcev Marijinega dela. Na 14 dni se zberemo iz vse Slovenije in se bogatimo z življenjem z Jezusom med nami. Obogati me tudi vsakodnevni sprehod s psičko Bibo Belo in seveda življenje z bližnjimi.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Stereotip, da smo moški glava družine, zame ne drži. Pogosto sem v kuhinji in pomagam ženi. Pomagava si in poskušava biti drug drugemu enakopravna – tudi pri ostalih hišnih opravilih.
Kako razvajate svojo ženo? Kako ji stojite ob strani in kdaj to najbolj ceni?
Kavica v postelji in masiranje podplatov. Najbolj ceni, če pomagam brez jamranja. Gre za majhne pozornosti. Moj mesečni dar je šopek rož vsak 15. dan v mesecu, ko imava mesečni spomin na poroko.
Ob strani ji stojim ob težkih dneh, ponavadi zaradi zahtevnih primerov v službi. Bližina je pravi odnos – in to ceni.
Z ženo vama ni bilo dano imeti svojih otrok. Kako je lahko zakon plodovit tudi na drugačen način?
Z veliko pogovora in sprejetjem situacije, da se ne smiliš samemu sebi in pomagaš bližnjemu. Imava Jasno, v preteklosti pa sva skrbela tudi za ostarele: za taščo, mojega očeta in mojo mamo. Imava več krščencev in birmancev, ki jih spremljava na poti v življenje. Če vsak dan pogledaš okoli sebe, boš videl bitje, ki potrebuje tvojo pomoč.
Veliko vam pomeni Marijino delo, gibanje, s katerim vsak večer prek spleta molite rožni venec. Kako je tudi sicer skupna molitev skozi leta zaznamovala vaše zakonsko življenje?
Molitev je kot generator, ki oskrbuje porabnika z elektriko. Z Marijinim delom molimo od prvega dne vojne v Ukrajini. Vsak večer. Če molitev opustiš, boš takoj opazil, da nekaj manjka. Če pa je molitev skupna, se pomnoži. To je skrivnost, ki jo vedno znova odkrivam.
Molitev je nekakšna avantura za večnost. Z ženo skupaj moliva in tako sva do danes premagala vse krize v zakonu.
Z ženo skrbita za njeno sestro, ki je od otroštva invalid. Česa vas uči?
Jasna je naša svetloba. Uči naju "normalnega življenja": biti človek ob človeku in varuh ostalih bitij, ki so nam zaupana.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Medsebojne ljubezni – ker žal sebe vidimo bolj kot druge. Medsebojno ljubezen bi dodal kot enajsto Božjo zapoved. V življenju moramo nenehno "igrati" novega človeka, ki gradi odnose, in tako premagati starega človeka, ki odnose ruši.
Manjka tudi spoštovanja različnosti, ker dajemo prednost osebnim interesom. Če pa različnosti sprejmemo in spoštujemo, nam postane svet mnogo bogatejši.
Na koncu pa še miru – ker hočemo živeti brez Boga. Če pa Ga iščemo, Ga gotovo najdemo.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Gotovo poroka. Tudi skrb za invalidno osebo, Jasno, in spoznanje, da ne bova imela lastnih otrok. Kasneje tudi iskanje nove zaposlitve.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Z Bogom, na poti skozi dan, z molitvijo in medsebojno ljubeznijo. Pri srečanju z bližnjim, ob Božji besedi in z Jezusom med nami – v evharistiji.
