“Srečen si lahko tudi, če imaš zelo malo”

Julija ste skupaj s snemalcem Gašperjem Pintaričem in ekipo Slovenske karitas približno deset dni preživeli v Ruandi. Kateri vtisi in spoznanja so bili najbolj oddaljeni od vaših pričakovanj?
Nisem bila prvič v državi tretjega sveta, nič me pravzaprav ni presenetilo. Ampak se iti turista ali pa delati v razmerah brez vode, ali samo z ledeno vodo, ki ni pitna, pa spati na umazani postelji … Turist to lažje "prežveči", sploh če je backpack (če pohajkuje naokrog z nahrbtnikom, op. a.), kot nekdo, ki mora po neprespani noči iz takšnih ali drugačni razlogov še 13 ur delati in biti najboljša verzija sebe. Sicer pa sem se samo opomnila, da nič, kar imamo, ni samoumevno. Da bi doživela kakšno katarzo, to pa nisem.

Za kaj ste po vrnitvi nazaj najbolj hvaležni?
Za opomnik, da si lahko srečen tudi, če imaš zelo malo.

V vaših prispevkih in odzivih se velikokrat pojavlja beseda "dostojanstvo" Kako odtenki vrnjenega dostojanstva konkretno vplivajo na ljudi v Ruandi in kaj za to lahko naredi vsak izmed nas?
Ja, dostojanstvo je vendarle nekaj, kar nam daje občutek, da smo vredni. Jaz bi to, kar me sprašujete, težko ocenila; nimam vpogleda prej-potem iz prve roke. Ampak sami pripovedujejo, da so srečnejši, da imajo več socialnih stikov, da je v družinah manj nasilja … Vse je povezano z denarjem, žal. In če si sposoben sam ustvariti svoj prihodek, se seveda dobro počutiš. Kaj lahko naredim? Zdaj poteka akcija Za srce Afrike; Slovenska karitas nekako poskrbi, da ljudje ne dobijo denarja neposredno, ampak da dobijo delo in se opolnomočijo, da pridejo do osnovnih življenjskih dobrin sami.

Mi pa lahko darujemo. Ali njim v Afriki ali komu drugemu; nenazadnje bom izrabila to možnost, da bi pozvala vse, ki imajo, da to, kar imajo, delijo. Lahko tudi s sosedom, ki ima malo. Imaš višek kumar, deli jih s sosesko … Že to je nekaj. Ni vedno treba nakazati le v Afriko, čeprav smo mi seveda bili tam, da bi preverili, kako naši darovi pomagajo njim.

Kakšen vtis so na vas naredili misijonarji? Kako je videti zakulisje njihovega dela?
Kdor me pozna, ve, da sem zelo kritična do Cerkve. Mislim kot institucije. In ne zdi se mi, da naredi dovolj. Veste, zahodni svet seveda živi na račun revnih na tem svetu, ki vedno plačajo največji davek, nenazadnje tudi podnebnih sprememb. Pavšalno bom rekla, povsod se vtaknemo, za sabo pa pustimo opustošenje oziroma poskrbimo samo zase. Cerkev tu ni izjema in ne bi rekla, da je to del evangelija. Se mi pa resnično zdijo svetla izjema sestre po misijonih, one pa evangelij živijo. Nekaj je nekaj predavati s prižnice, potem pa se zapreti v sobo polno hrane, medtem ko raja strada. No, sestre tega ne počno. Iskren poklon vsem sestram, ki sem jih srečala v misijonih, sploh slovenske so legende. Spoznala sem sestro Vesno Hiti in sestro Anko Burger.

Že na večeru za ženske, kjer ste bili gostja pred meseci, ste dejali, da ste perfekcionistka, da bi radi, da ima delo pečat odličnosti. Kako se ta vaša življenjska drža sklada z materinstvom, še posebej v obdobju najstništva?
Sama nisem mama, živim pa, vsaj vsak drugi teden, v gospodinjstvu z najstnico, to pa imate prav. Ni klasična najstnica, nimamo klasičnih težav, tako da nimam odgovora na to vprašanje, pravzaprav. Je pa res, to pa ni povezano z mojo vlogo mačehe, ampak na splošno s sobivanjem.

Sama sem hči svoje mame, ki je zelo pedantna pri čistoči in resnično imam težave, ker ljudje okrog mene, razen mame, ne razumejo, zakaj je treba na primer brisačo poravnati, ko si obiršeš roke, sproti čistiti lijake … Treba - to seveda mislim v mojem svetu. Za večino je pa to vse nepomembno in nepotrebno. Jaz ne morem sesti za računalnik, če ni vse posesano in pospravljeno, in delati. V resnici sama sebi delam probleme, ampak sem to sprejela. Vstanem kakšno uro prej, da vse postorim. Pridem pa tudi v kak konflikt več, kot bi bilo treba.

In če greva še korak naprej: kako si medijska kariera, še zlasti na televiziji, kjer je težišče na delovnih popoldnevih in večerih, podaja roko z družino?
Ne podaja si je. Grozno je. Včasih sem 7 dni delala in bila 7 dni prosta. To je bilo veliko bolj vzdržno. Te ni bilo doma, ampak so vsi vedeli, da potem boš. Zdaj me pa samo ni. Ni me 95 % delovnih dni in najmanj en vikend v mesecu. Ni me za božič, ni me za novo leto, ni me za veliko noč. Veste, vodenje večerne oddaje izgleda tako … Ker si tudi urednik, začneš že dan prej ali celo še prej iskati teme, vrtiš telefone, potem na dan oddaje vse dopoldne visiš na telefonih, fizično pa te ni od zgodnjega popoldneva do večera, odvisno od snemanj.

Domov pred 19.00 ne prideš. In tudi če si dopoldne doma, drugih ni; če so, si s tabo ne pomagajo – samo na telefonih si. In tako je dan za dnem. Bom ponovila: to so službe za mlade ljudi brez obveznosti, z leti pa se nabira in verjetno enkrat pride do točke "dovolj je". Ali izgoriš ali nekaj ukreneš. Zase. Enkrat pa tudi razumevanje še najbolj razumevajočih partnerjev poide. Sama imam delo rada, samo zato sem še v tem. Bom zelo iskrena, kot sem že ves intervju, kronično sem utrujena že več let in ne vem, kako dolgo bo še šlo.