Od norveških fjordov do apnenčastih gričev Portugalske: mreža evropskih romarskih poti se razteza daleč onkraj Santiaga
Vsaka romarska pot se je začela na enak način: nekdo se je z razlogom nekam odpravil, drugi so mu sledili in pot je bila uhojena. Najbolj znan primer je Camino de Santiago, ki pa še zdaleč ni edini. Po vsej Evropi se poti, posvečene krajevnim svetnikom, območni zgodovini in pozabljenim izročilom, prepletajo s pokrajinami, ki se jih Camino Francés nikoli ne dotakne. Nekatere izmed njih so starodavne; nekatere so pred kratkim oživili; vse pa ponujajo tisto, kar ponuja vsako romanje — posebno čuječnost, ki je na voljo le takrat, ko se nekam odpravimo peš, brez možnosti, da bi se nam mudilo.
Kot smo že pisali, Camino de Santiago ni ena sama pot, temveč celinsko omrežje — mreža poti, ki se teoretično lahko začne na vašem pragu in se razteza od Romunije do Atlantika. Spodaj opisane poti pripadajo istemu izročilu hoje proti nečemu svetemu, četudi cilj ni Santiago. Te poti so mirnejše, na njih je manj gneče, v nekaterih primerih pa so tudi zahtevnejše kot uhojene poti severne Španije. Tudi zaradi teh razlogov so vredne premisleka.
Pot sv. Olafa — Norveška
Sv. Olaf Haraldsson je bil vikinški kralj, ki je združil Norveško in prinesel krščanstvo v Skandinavijo. Padel je v bitki pri Stiklestadu leta 1030 in bil naslednje leto razglašen za svetnika. Njegov grob v stolnici Nidaros v Trondheimu — najsevernejši gotski stolnici na svetu, znani kot Cor Norvegiae, srce Norveške — je v srednjem veku postal najpomembnejši romarski cilj v nordijskih državah.
Tu se steka devet različnih poti, ki skupaj znašajo okoli 3.000 kilometrov čez Norveško, Švedsko in Dansko. Osrednja pot, Gudbrandsdalsleden, je speljana 643 kilometrov od Osla skozi dolino Gudbrandsdal, prek gorovja Dovrefjell in navzdol do Trondheima — gre za isto pot, po kateri je v srednjem veku potoval skoraj vsak norveški kralj in po kateri je leta 1021 in 1024 hodil sam Olaf.
Pot sv. Olafa se začne v Selångerju na vzhodni obali Švedske, prečka Norveško in se razteza 580 kilometrov do Trondheima. Najbolje jo je prehoditi med junijem in septembrom, ko so gorski prelazi brez snega, dolga nordijska svetloba pa poskrbi za to, da se vsaka ura dneva zdi kot popoldan.
Pot Marije Magdalene — Provansa, Francija
Po izročilu, ki izvira iz srednjeveške Provanse in je v južni Franciji še vedno zelo živo, je Marija Magdalena z ladjo prispela v Saintes-Maries-de-la-Mer na obali Camargueja, evangelizirala območje okoli Marseilla in svoja zadnja leta preživela v molitvi v jami visoko v gorovju Sainte-Baume — votlini, ki jo še vedno oskrbujejo dominikanski menihi in kamor romarji plezajo že od 13. stoletja.
Njene relikvije častijo v baziliki Saint-Maximin-la-Sainte-Baume, ki velja za tretji grob krščanstva po Božjem grobu v Jeruzalemu in grobnici sv. Petra v Rimu. Uradna romarska pot obsega 222 kilometrov v desetih etapah, vije se skozi mokrišča Camargueja, apnenčaste griče Provanse in gozdove pogorja Sainte-Baume, od cerkve Notre-Dame-de-la-Mer do bazilike.
Krajša petdnevna različica poteka od Marseilla do Saint-Maximina in je dolga malce več kot 100 kilometrov. God Marije Magdalene obhajamo 22. julija — toda pot je najlepša septembra, ko provansalska vročina popusti in so polja sivke že požeta.
Romarska pot sv. Eme — Avstrija, Slovenija
Sv. Ema Krška se je rodila okoli leta 980 kot kneginja Breže-Selška, odraščala je na dvoru cesarja Henrika Bavarskega in je že mlada ovdovela, ko je njen mož umrl na poti z romanja v Rim, oba njena sinova pa naj bi umorili uporni rudarji. Namesto maščevanja je Ema svoje bogastvo podarila Cerkvi, ustanovila dva benediktinska samostana — opatijo na Krki in opatijo Admont — in umrla leta 1045. Papež Pij XI. jo je leta 1938 razglasil za svetnico: je zavetnica Koroške, priprošnjica za varni porod in zdravljenje očesnih bolezni.
Njen grob v romanski kripti krške stolnice s 100 stebri je romarski cilj že od 11. stoletja, leta 1988 pa ga je obiskal tudi papež Janez Pavel II. Romarska pot sv. Eme v sedmih etapah povezuje oba njena samostana, dolga je okoli 800 kilometrov in poteka od Admonta na avstrijskem Štajerskem prek Alp do Krke na avstrijskem Koroškem, ob tem pa vodi skozi nekatere najosupljivejše gorske pokrajine v srednji Evropi.
Krajša pot, ki se začne v Sloveniji, sledi zgodovinski kranjski romarski poti, dokumentirani od leta 1607. Pot je mogoče prehoditi po odsekih, vsak od njih pa se konča pri samostanu, ki romarjem ponuja nastanitev.
Romarska pot sv. Dominika — Španija, Francija, Italija
Sv. Dominik de Guzmán, ustanovitelj reda pridigarjev ali dominikancev, se je konec 12. stoletja rodil v Caleruegi, mestecu, ki leži uro južno od Burgosa v Kastilji. Tam je živel do svojega sedmega leta, ko so ga starši poslali študirat k stricu, nadduhovniku v mestu Gumiel de Izán, kjer se je jasno izoblikoval njegov klic v duhovništvo. Študij teologije je nadaljeval v Palenciji, v Osmi prejel duhovniško posvečenje, pozneje v južni Franciji ustanovil red dominikancev in leta 1221 umrl v Bologni.
Romarska pot sv. Dominika ali Camino de Santo Domingo de Guzmán povezuje vse te kraje — od kraja njegovega rojstva v Caleruegi, skozi Gumiel de Izán in El Burgo de Osma, proti severu v Francijo do kraja Prouilleu blizu mest Fanjeaux in Toulouse, kjer je ustanovil svoj red, ter končno proti vzhodu skozi Carcassonne do Bologne, kjer njegove relikvije hranijo v Skrinji sv. Dominika (Arca di San Domenico), ki jo je izklesal Nicola Pisano in dokončal mladi Michelangelo.
Krajša različica, primerna za podaljšan konec tedna, poteka od Caleruege do mesta Gumiel de Izán — to je obvladljiv uvod v romarsko pot, ki v celoti prečka tri države in zaznamuje celoten lok življenja redovnega ustanovitelja sv. Dominika.
Romarska pot Tagus — Portugalska
Romarska pot ob reki Tajo (latinsko Tagus) — Caminho do Tejo — je ena od petih uradnih romarskih poti, ki vodijo do svetišča Fatimske Matere Božje in je med romarji z vsega sveta najbolj priljubljena. Začne se v lizbonski stolnici Sé, prečka hrib São Jorge in starodavno okrožje Alfama ter sledi reki Tajo proti severu skozi rodovitne poplavne ravnice Ribatejo — mimo Santaréma, gotske prestolnice Portugalske, gradu Almourol, ki se dviga na otoku sredi reke, ter apnenčastih vrhov Serra de Aire in Candeeiros – in se zaključi v dolini Cova da Iria v Fátimi, kjer se je leta 1917 trem pastirčkom prikazala Božja Mati Marija.
Pot je dolga 143 kilometrov v petih etapah, velik del pa se prekriva s portugalsko vejo romarske poti sv. Jakoba, kar ponuja redko možnost, da romarji istočasno stopajo po dveh znanih romarskih poteh. Reka Tajo je vedno pred očmi: kot stalna spremljevalka označuje razdaljo in smer v pokrajini, ki se počasi spreminja in nagrajuje potrpežljivost romarjev. Vsi, ki dokončajo pot, lahko prejmejo fátimsko romarsko listino — Peregrino dos Caminhos de Fátima.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
