Dvojčici Katja in Mihaela pravita, da je njuna največja prednost preprosta: pred kamero sta takšni, kot sta tudi sicer
Katja in Mihaela sta dvojčici, ki ju je bilo, kot pravita, že od nekdaj "povsod polno". Skupaj sta odraščali, danes pa ju poleg sestrske vezi povezuje tudi skupni projekt Dvojčici. Nastal je povsem spontano – iz želje, da bi v poplavo negativnih vsebin na družbenih omrežjih prinesli nekaj veselja. Danes s petjem, humorističnimi posnetki in predvsem svojo pristnostjo nagovarjata vse več ljudi. Ob tem sta obe mamici in zaposleni, njuno ustvarjanje pa je postalo pravi družinski projekt.
Najprej moramo začeti s tem, da vprašam: Drži, da vajina mama sploh ni vedela, da se bosta rodili dvojčici?
Katja: Res je. Jaz sem bila presenečenje. V tistem času je bilo še precej manj ultrazvočnih pregledov nosečnic, midve pa sva se rodili v 28. tednu, tako da je mami prej imela le dva pregleda, na katerih ni nihče opazil, da sta v trebuhu dva dojenčka. Ko se je Mihaela rodila, je mamico še kar naprej bolelo in je prosila, da še enkrat pogledajo, če je vse v redu. No, pa so opazili, da si tudi jaz želim na svet.
Mihaela: Sploh si ne znam predstavljati, kakšen šok je to moral biti.
Skupaj sta odraščali in bili zelo povezani. Sta od nekdaj radi peli? Kako se je začela vajina pevska pot?
Mihaela: Midve sva se že prismejali na svet. Že od nekdaj radi pojeva; včasih sva veliko jahali konje, ki smo jih imeli doma – in med jahanjem sva peli. Sicer pa je najin stric župnik in naju je kdaj pa kdaj povabil, da sva peli na dogodkih za njegove farane. To so bili začetki najine pevske "kariere".
Katja: Od začetka sva delovali še s starejšo sestro kot ansambel, potem pa sva se odcepili in šli v to novo sfero – Dvojčici. Smisel Dvojčic pa je bil že takrat tak, kot je danes: razveseljevanje ljudi, ker je žal povsod čisto preveč negativizma.
Mihaela: To se je zgodilo precej spontano. Na nekem skupnem druženju sva midve nekaj zapeli, moj mož je snemal, potem pa predlagal, da odpremo profil Dvojčici in damo to na Facebook. Najprej sva želeli biti Dvojčici na kvadrat, ker sva dvojčici tudi po horoskopu, pa sva se zaradi lažje izgovorjave odločili za skrajšano verzijo. Takrat je bila na Facebooku sama politika, negativizem, slabe novice, midve pa sva želeli v to ozračje prinesti nekaj veselega. Ljudje so naju zelo dobro sprejeli in za to sva res hvaležni. Midve sva lahko to, kar sva, in prav zato naju imajo ljudje radi. Oni so naju motivirali, da sva s tem profilom nadaljevali. Zdaj se je tako prijel, da bi bilo res škoda, da ne bi ustvarjali dalje. Ko naju pokličejo za presenečenja, vidiva, kako ljudi razveseli najina energija. Midve narediva zabavo: vsi gremo na noge, uživamo … To želiva dati ljudem! Želiva si, da začutijo veselje, da se imamo skupaj lepo in da ne razmišljamo o slabih stvareh. Hvaležni sva, da sva dobili dar petja, pa tudi za to, da sva tako polni energije. To lahko dajeva naprej.
Vajine objave so res nekaj posebnega: mešanica humorja in petja. Se je to zgodilo kar samo od sebe?
Mihaela: To sva midve – že od nekdaj. Ko sva bili majhni, naju je bilo povsod polno, bili sva skoraj nekoliko hiperaktivni – v prvem trenutku sva plezali po drevesu, v drugem sva tekli za psi ali vozili domače mačke na sprehode v vozičkih. 😊 Vedno sva bili malo nori, ampak upava, da gre ta "norost" v pravo smer – v dobro voljo in v pristnost.
Katja: Vedno lahko posnemaš neke "viralne" posnetke, težje pa je biti unikaten. Deset objav za socialna omrežja ni težko narediti, kasneje pa je potreben trud, da ostaneš pristen. Imava srečo, da sva dve in imava zato dvakrat toliko idej!
Mihaela: Najina snemanja navadno trajajo kakih 15 sekund. V trenutku se spomnimo, da bi lahko nekaj posneli in nastane izdelek. Zadnjič smo se peljali mimo katrce, pa sva izkoristili priložnost in posneli video. Vse je zelo spontano, čeprav se zaradi rednega objavljanja ne moreva zanašati le na trenutne navdihe. Včasih imajo dobre ideje tudi najini sledilci! Zadnjič mi je bilo res toplo pri srcu. Bili smo na neki zabavi in tam je bila 21-letna punca, ki je prišla do mene in mi rekla: "Ej, a ti si dvojčica? Jaz sem tako vesela! Fant mi je povedal, da te bom danes videla na tej zabavi." Potem mi je začela razlagati, kako sva ji všeč, kako se vedno česa dobrega spomniva, da naj ne nehava peti … To me je tako razveselilo! Najina publika se namreč načeloma vrti nekje od 38 let naprej – vsaj tisti, ki so bolj aktivni, nama pišejo in se odzivajo na najine vsebine. Da naju imajo radi tudi mlajši, je za naju potrditev, da delava nekaj prav. Eno je, ko vidiš odzive na družbenih omrežjih, nekaj povsem drugega pa je, ko nekdo pride do tebe in ti to pove osebno.
Vama pozitivne energije nikoli ni zmanjkalo? Sta res vedno nasmejani ali pridejo tudi bolj kisli dnevi? Se zavestno trudita za to, da na vse gledata pozitivno?
Mihaela: Večinoma sva res dobre volje, pridejo pa tudi težji trenutki, sploh pri vzgoji, ko je treba biti strog, a k sreči sva tudi precej potrpežljivi in ne zgodi se pogosto, da bi se morali močno razjeziti.
Mihaela: Od nekdaj sva bili usmerjeni v dobro. V življenju se nama je zgodilo že marsikaj, ampak vedno poskusiva vse to obrniti na dobro. Najino vodilo je: "Življenje je lepo, če ga živiš", ker imamo res le eno življenje in ga moramo izkoristiti. S tem sva se rodili. Jemljem pa za veliko prednost to, da sva bili vedno dve. Ne znam si predstavljati, da mora otrok sam v prvi razred. Midve sva bili povsod skupaj! Vedno sva se lahko naslonili druga na drugo.
Ljudje pogosto pravijo, da imajo dvojčki posebno vez. Kako jo doživljata vidve? V čem sta si najbolj podobni in v čem najbolj različni?
Katja: Kot otroka sva bili neprestano skupaj in sva imeli iste kretnje, isti način izražanja. Še zdaj se nama kdaj zgodi, da isto stvar rečeva v istem trenutku. Nepremagljivi sva tudi v Activityju – sploh v pantomimi. Velikokrat se nama zgodi, da v nekem življenjskem obdobju doživljava zelo podobne stvari, odpirajo se nama podobna vprašanja, podobni izzivi.
Mihaela: Zelo sva povezani. Čeprav živimo narazen, smo vsaj petkrat ali šestkrat na teden skupaj. Najina moža in otroci se zelo dobro razumejo in tega sva res veseli. Razlik med nama praktično ni, se pa vseeno dobro dopolnjujeva: Katja mi, recimo, pred vsakim nastopom naredi make-up, ker ji to veliko bolj ustreza kot meni.
Katja: K sreči se razlikujeva v tem, kakšni moški so nama všeč, in se nisva zagledali v istega. 😊
Je bilo kdaj težko graditi svojo identiteto, ker so vaju ljudje vedno dojemali kot "dvojčici"?
Katja: Ne, v tem sva uživali.
Mihaela: Vedno sva imeli enak pogled na svet, enak način izražanja, iste stvari so naju zanimale, šli sva na isto srednjo šolo. To, da imam dvojčico, me nikoli ni motilo, pravzaprav mi je bilo to vedno všeč.
Katja: Ko sva zaživeli sami, sva šele občutili to, kako je, ko nimaš neprenehoma ob sebi nekoga za podporo, za nasvet. To je bil nek preskok v najinem odnosu.
Obe sta že mamici, vsaka ima poleg "Dvojčic" tudi redno službo. Kako usklajujeta družinsko življenje z nastopi in vajami? Kako pomembna je podpora družine na vajini glasbeni poti?
Mihaela: Zanimivo je, da nisva bili nikoli navdušeni nad otroki. Ko sva sami postali mamici, pa se je to popolnoma spremenilo.
Katja: Zdaj obožujeva otroke! Morda je to povezano s tem, da imava izkušnjo, kako je imeti svoje otroke, a ne znam si več predstavljati, da jih ne bi imela. Najlepše mi je, da smo skupaj in kaj ustvarjamo. Tudi v najino glasbo jih vključujeva – ne na socialnih omrežjih, ampak pri vsem ostalem. Ves čas so ob naju in so del tega, ker nama je pomembno, da smo skupaj tudi v tem. Tudi to je del najinega življenja. Ne gre za to, da bi midve nekaj posneli, potem pa ta del življenja čisto izklopili: vse to je del naju. V ozadju najinega ustvarjanja je velika podpora najinih zlatih mož in otrok.
Mihaela: To je naš skupni projekt. Midve sodelujeva med sabo, najina moža pa sta v večini primerov zraven in nama data velikokrat še boljše ideje, kot jih imava sami, otroci pa so večkrat najini snemalci. Vsi razen najmlajšega že obvladajo!
Kakšna je vizija Dvojčic? Si želita prek socialnih omrežij le priti do potencialnih poslušalcev ali vaju navdušuje tudi ustvarjanje videoposnetkov?
Mihaela: V tem, kar delava, uživava. Najin profil je bil ustvarjen z namenom razveseljevanja ljudi. Najina prednost je, da pojeva, ampak nisva samo to.
Katja: To, da preko tega prideva do ljudi in do odrov, je velik plus in najina velika želja, a srčno radi tudi posnameva kak humoristični video in s tem razveseliva še več ljudi. Zavedava se, da je danes drugače biti pevec, kot je bilo pred leti. Veliko več moraš "dati od sebe". Ljudje čutijo, če si zlagan, in tega ne sprejmejo. Radi imajo, če jim pokažeš, kako živiš, da si pristen … Tudi socialna omrežja so polna popolnih življenj mladih deklet in fantov, vsi so brez napak. Ta idealizem dela velik pritisk. Midve tega ne želiva prikazovati, ker veva, da nihče ni idealen.
Po kakšni glasbi najraje posegata? Pišeta tudi svoje skladbe?
Katja: Ob poroki sva vsaka svojemu možu napisali pesem in jo ob pomoči glasbenikov tudi aranžirali in zapeli.
Mihaela: Napisali sva tudi eno otroško pesmico. Načeloma ne piševa pesmi, sva pa že poskusili in gotovo bova še kdaj – ko bova imeli več časa. Zdaj se nama enostavno preveč dogaja v življenju: služba, otroci, šola, kuhanje, vaje, spat … Je kar natrpano. Za pisanje pesmi je potreben čas. Sicer pa zelo radi pojeva in izvajava pesmi, ki jih začutiva: načeloma so to bolj popevke in narodno-zabavne skladbe, ampak ni nujno.
Katja: Konec koncev smo narod, ki se najbolj sprosti ob harmoniki in slovenski glasbi.
Kaj pa občudujeta druga pri drugi? V čem sta si zgled?
Mihaela: Pri Katji občudujem njeno vztrajnost in pozitivno naravnanost pri svojem delu. Zdi se mi unikatna – no, in meni podobna!
Katja: Mihaela pa je pravi srček, zelo je pozorna, vedno pristopi do ljudi in se brez težav poveže z njimi.
