Kdor te zares ljubi, te ne sprejme takšnega, kot si

Kaj sploh pomeni "takšen, kot sem"? Kdo sem jaz? Sem res to, kar sem danes? So moja zaprtost, moj umik, moja glasnost, moja previdnost, moja potreba po nadzoru, moje prilagajanje in moje prepričanje, da moram vse narediti sam, res moja osebnost? Ali pa je nekaj od tega samo način, kako sem se nekoč naučil živeti, da sem lahko pripadal, bil varen in preživel?

Morda cilj ljubečega odnosa sploh ni, da drug drugega sprejmeva takšna, kot sva danes. Morda je njegov globlji smisel, da ob drugem počasi postajava bolj to, kar v resnici sva.

V partnerski odnos ne vstopimo kot povsem svobodni, celi in dokončani ljudje. Pridemo s svojo zgodbo. Z vsem, kar smo doživeli, in tudi z vsem, česar nismo. Pridemo z ranami, strahovi, prepričanji in načini, kako smo se prilagodili okolju, v katerem smo odraščali.

Otrok se vedno prilagodi. Če je bilo nevarno biti glasen, se je naučil biti tiho. Če za žalost ni bilo prostora, jo je skril. Če je bil cenjen predvsem takrat, ko je bil uspešen, priden ali močan, se je naučil dosegati, ugajati in zdržati. Če njegove potrebe niso bile pomembne, se je morda naučil, da ne potrebuje nikogar. Če je moral ves čas ugibati, kaj se dogaja okoli njega, je razvil izjemno občutljivost za druge, ob tem pa pozabil nase.

Vse to je bilo nekoč smiselno. Naše prilagoditve so nam pomagale živeti v svetu, ki smo ga poznali. Težava je, da smo se jih tako navadili, da smo jih začeli zamenjevati za sebe. "Jaz sem pač tak." Ne govorim o čustvih. Ne potrebujem pomoči. Ne znam se postaviti zase. Hitro eksplodiram. Vse moram imeti pod nadzorom. Jaz pač ne potrebujem toliko bližine.

Morda. Morda pa to nisi ti. Morda je to samo način, kako si se naučil živeti.

Prav tukaj ima zakonski odnos izjemno moč. Če je prostor med nama dovolj varen, lahko počasi odlagam tisto, kar sem nekoč potreboval, danes pa me omejuje. Ni mi treba ves čas napadati, da bi bil slišan. Ni se mi treba umakniti, da bi ostal varen. Ni mi treba vsega nadzorovati. Ni mi treba vedno biti močan, priden, razumen ali brez potreb. Ob tebi lahko počasi odložim ščite.

Hkrati lahko začnem iskati dele sebe, ki sem jih nekoč pustil za sabo. Morda svojo igrivost. Nežnost. Pogum. Glas. Ustvarjalnost. Odločnost. Radovednost. Sposobnost prositi za pomoč. Pravico do počitka. Sposobnost jokati. Veselje. Tisti del sebe, ki se je nekoč umaknil, ker zanj ni bilo dovolj prostora.

To je zame eden najlepših smislov odnosa. Ne, da me partner spremeni v nekoga drugega. Ne, da me oblikuje po svojih željah in potrebah. Ravno nasprotno. Dober odnos naj bi mi pomagal, da postajam bolj jaz. Bolj cel. Bolj živ. Bolj svoboden. Bolj sposoben uporabljati vse dele sebe, ne samo tistih, s katerimi sem se nekoč naučil preživeti.

Ob tem pa obstaja še ena preprosta resnica. Ljudje se spreminjamo. Pri dvajsetih nismo isti kot pri štiridesetih ali petdesetih. Življenje gre skozi nas in nas spreminja.

Postanemo starši. Menjamo službe. Doživimo uspehe, razočaranja, bolezni, smrti, nove začetke in obdobja, ko ne vemo, kako naprej. Pridobivamo znanje, izkušnje in modrost. Naše telo se spreminja. Spreminjajo se potrebe, želje, pogledi in prioritete.

In ves ta čas se spreminja tudi človek ob meni. Zato dolg partnerski odnos ne more biti obljuba: "Ostani takšen, kot si bil, ko sem te spoznal."

Morda je ena največjih nevarnosti dolgega odnosa prav prepričanje, da drugega že poznamo. Da vemo, kdo je. Da smo si o njem ustvarili dokončno zgodbo in ga vanjo zaprli. S tem ne sprejmemo človeka, ampak njegovo staro podobo.

V dobrem odnosu drug ob drugem ne postajava nekdo drug. Postajava bolj midva. Odlagava tisto, kar naju omejuje. Skupaj ustvarjava dovolj varen prostor, da lahko odloživa tisto, kar nisva več, in postajava vedno bolj to, kar v resnici sva.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.