Sedemsto let pozneje se zdi, da nam je najboljše nasvete za preobremenjen vsakdan zapustil molčeči dominikanec, ki so ga imenovali "Nemi vol"
Bil je velik, molčeč in na videz nekoliko odsoten. Univerzitetnim kolegom se je zdel preprosto okoren in molčeč čudak. Danes pa nekatere njegove misli zvenijo, kot bi bile napisane za človeka, ki ima preveč obvestil na telefonu in premalo miru v glavi.
Pariz, sredina 13. stoletja. V univerzitetnih predavalnicah potekajo živahne razprave, mladi italijanski dominikanec pa tiho sedi v ozadju. Je mogočne postave in redkobeseden, zato mu študentje nadenejo vzdevek "Nemi sicilijanski vol".
Po znani anekdoti naj bi njegov učitelj Albert Veliki, ko je slišal te opazke, odgovoril: "Pravite mu nemi vol, toda nekoč bo njegovo rjovenje slišal ves svet."
Imel je prav. Ta "Nemi vol" je bil sveti Tomaž Akvinski, avtor Teološke sume, dela, ki že stoletja pomembno zaznamuje način, kako Cerkev razmišlja o Bogu, človeku, krepostih in sreči.
Cerkev ga je poimenovala angelski učitelj (Doctor Angelicus), in sicer zaradi njegove čistosti življenja in izjemne prodornosti njegovega uma. Papež Leon XIII. je poudarjal njegovo izredno moralno neoporečnost, Pij X. pa je v dokumentu Doctoris Angelici pisal o skoraj "angelski" moči njegovega razuma. Za cerkvenega učitelja ga je leta 1567 razglasil papež Pij V.
Toda pri Tomažu Akvinskem morda še bolj kot njegova učenost preseneča nekaj drugega. Človek, ki je znal razčlenjevati najzahtevnejša filozofska in teološka vprašanja, je pisal tudi o smehu, utrujenosti, sreči in o tem, zakaj nas nobena zemeljska stvar ne more dokončno zadovoljiti.
Tu je pet njegovih nasvetov, ki zvenijo, kot bi bili napisani danes zjutraj.
1.Dovoli si smeh – brez njega nisi v polnosti človek
Med stotinami strani o Bogu, angelih in krepostih se Tomaž ustavi tudi pri nečem, česar od srednjeveškega teologa morda ne bi pričakovali: pri človekovi sposobnosti smeha.
Če se vam zdi, da duhovnemu človeku bolj kot veselje pristajata resnost in strogost, bi vam Akvinski verjetno ugovarjal. Smeh in razvedrilo nista nasprotje dobrega duhovnega življenja. Človek ju potrebuje.
"Človek ne more obstajati brez sposobnosti smeha." (Teološka suma I)
2.Svojega življenja ne merite z dosežki – merite ga z ljubeznijo
Živimo v kulturi kazalnikov. Štejemo korake in pretečene kilometre, prebrane knjige, opravljene naloge, zaključene projekte in dosežene cilje. Sveti Tomaž ponuja povsem drugačno merilo uspešnega življenja.
Nekaj je po njegovem popolno takrat, ko doseže svoj pravi cilj. Končni cilj človeka je Bog, z njim pa nas povezuje ljubezen. Vse drugo – tudi dobra in pobožna dejanja – je posledica tega.
"Za stvar pravimo, da je popolna toliko, kolikor doseže svoj cilj, ki je njena končna popolnost. Z Bogom, ki je končni cilj človeškega duha, pa nas povezuje ljubezen, kajti 'kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem' (1 Jn 4,16). Zato je popolnost krščanskega življenja v svojem bistvu v ljubezni." (Teološka suma II-II)
3.Nehajte govoriti "ne še zdaj" in "prepozno je"
Za resnejše duhovno življenje imamo pogosto dva priročna izgovora: "Saj sem še mlad, časa bo dovolj" in "Pri mojih letih se tako ali tako ne bom več spremenil." Sveti Tomaž ne sprejme ne prvega ne drugega.
Duša se namreč ne stara tako kot telo. Duhovna zrelost zato nima predpisane starosti. Mlad človek je lahko duhovno zelo zrel, nekdo v pozni starosti pa lahko šele začne resnično odkrivati Boga.
"Duša, ki ji pripadata duhovno rojstvo in popolna duhovna starost, je nesmrtna; in kakor lahko v starosti pride do duhovnega rojstva, tako lahko človek v mladosti ali otroštvu doseže popolno duhovno starost, saj različna obdobja telesnega življenja ne vplivajo na dušo." (Teološka suma III, q. 72, a. 8)
4.Ne iščite sovražnika v stvareh – nobena od njih ni zla sama po sebi
Telo, užitek, denar, tehnologija, pametni telefon, družbena omrežja … Svet okoli nas hitro razdelimo na stvari, ki so "dobre", in tiste, ki so "slabe".
Tomažev pogled je drugačen. Stvarstvo je v svojem temelju dobro. Zlo ni v samem obstoju stvari, temveč lahko nastane v načinu, kako jih človek uporablja in kakšno mesto jim daje v svojem življenju.
To je osvobajajoča misel za vsakogar, ki svet hitro začne doživljati kot zbirko nevarnosti in pasti.
"Nič ne teži k svojemu nasprotju, saj se vsaka stvar nagiba k temu, kar ji je podobno in ustreza njeni naravi. Vsako bitje pa, ko deluje, išče dobro, kakor je bilo dokazano. Zato nobeno bitje kot bitje ni zlo."
(Summa contra Gentiles III, 7)
5.Preverite, kaj vaša vera dejansko spreminja v vsakdanjem življenju
Za svetega Tomaža vera ni bila zbirka pravilnih trditev, ki jih človek sprejme z razumom, nato pa živi naprej tako kot prej.
V svojih razlagah Apostolske veroizpovedi našteje štiri konkretne sadove vere. Vera človeka povezuje z Bogom. V njem že tukaj začenja večno življenje. Usmerja njegove odločitve in vsakdanje življenje. In daje moč za premagovanje skušnjav.
Njegov seznam lahko uporabimo skoraj kot kratek izpraševanje vesti: Kaj moja vera dejansko spreminja v meni? Se zaradi nje drugače odločam, drugače gledam na ljudi, drugače prenašam težave? Me vodi bliže Bogu?
"Vera prinaša štiri dobre učinke. Prvi je, da se po veri duša združi z Bogom. (...) Drugi učinek vere je, da se v nas že začenja večno življenje, kajti večno življenje ni nič drugega kot spoznanje Boga. (...) Tretje dobro, ki izhaja iz vere, je prava usmeritev našega sedanjega življenja. (...) Četrti učinek vere pa je, da po njej premagujemo skušnjave." (Razlaga Apostolske veroizpovedi)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
