Sestra Vesna Hiti: “Otrokom v Afriki želimo dati nekaj najboljšega – izobrazbo”

"Najprej zahvala in potem nova prošnja," pravi sestra Vesna Hiti, usmiljenka in misijonarka v Burundiju. Ko govori o svojem delu v Afriki, se vedno znova vrača k hvaležnosti – za šole, vrtce, zdravstvene centre, vodnjake, prostore za otroke s posebnimi potrebami, hrano, zdravila in številne druge oblike pomoči, ki so jih v preteklih desetletjih omogočili tudi slovenski darovalci.

S Slovensko karitas sodeluje že približno dve desetletji. V tem času je bilo veliko narejenega na področju šolstva in zdravstva, pri projektih Z delom do dostojnega življenja, Kupim kozo ter tudi za Center Akamauri, kjer sestra Vesna deluje z otroki s posebnimi potrebami.

V zadnjem obdobju ji je še posebej pri srcu projekt, ki raste daleč od glavnega mesta.

V kraju Muhwazi v Burundiju, približno štiri ure vožnje od glavnega mesta, nastajata vrtec in devetletna osnovna šola. Sestre so na to postojanko prišle pred tremi leti in morale začeti praktično od začetka. Najprej so uredile bivališče, nato pa iskale odgovor na vprašanje, katera od številnih potreb domačinov je najbolj pereča.

Pogled se je hitro ustavil pri otrocih. "Kar mrgoli jih," pravi sestra Vesna. Šolski pogoji so zelo težki, v enem razredu se lahko stiska tudi sto ali več otrok, prostora pa ni za vse. Mlajši otroci ostajajo brez varstva in vzgoje.

Vrtec ima zato v tamkajšnjem okolju nekoliko drugačno vlogo, kot smo je vajeni pri nas.

"To je bolj mala šola kot vrtec, otrokom se omogoči, da niso kar tako na ulici oziroma na cesti, kjerkoli prepuščeni sami sebi, ko starši delajo," je pojasnila sestra Vesna. Tam se otroci počasi prilagajajo na šolsko okolje, učijo se higiene in drugih osnovnih stvari za življenje ter se pripravljajo na vstop v šolo.

Sprva so zato načrtovali le vrtec oziroma malo šolo. Toda potrebe so bile prevelike, želje domačinov pa jasne.

Ko je bila gradnja vrtca že v polnem teku, so ljudje začeli spraševati, ali bi bilo mogoče najti sredstva še za devetletko. Njihova želja je naletela na odprta ušesa in projekt se je s pomočjo Slovenske karitas in slovenskih darovalcev razširil.

Kot je z nasmehom na obrazu povedala sestra Vesna, so šolo zaradi "širokih src" darovalcev tudi sami "na široko raztegnili iz vrtca na devetletko".

Ko bo vse zaživelo, naj bi šola sprejela približno 500 otrok. V posameznem razredu želijo ohraniti od 40 do 50 učencev. Za naše razmere je tudi to veliko, toda v okolju, kjer se danes v učilnicah stiska sto ali več otrok, pomeni veliko spremembo.

Sestre namreč ne želijo zgolj zgraditi šole in vanjo čim hitreje sprejeti čim več otrok. Želijo jim ponuditi kakovostno izobraževanje. Zato bo šola rasla postopoma: najprej vrtec oziroma mala šola, nato pa vsako leto en razred več.

"Otrokom tega revnega kraja želimo dati nekaj najboljšega: izobrazbo," pravi sestra Vesna.

Čeprav Burundi spada med najrevnejše države sveta, sestra Vesna opaža, da se starši zelo dobro zavedajo pomena izobrazbe. Tudi zato so domačini gradnjo sprejeli z navdušenjem.

Na gradbišču je lahko naenkrat 150 in več delavcev – moških, žensk in deklet. Vse delo opravljajo ročno, od ranega jutra do večera. Gradnja tako že pred odprtjem šole pomaga lokalni skupnosti, saj domačinom omogoča delo in zaslužek.

Spreminjajo pa se tudi želje staršev za prihodnost njihovih otrok. Včasih je bilo samoumevno, da fantje postanejo pastirji, dekleta pa prinašajo vodo, skrbijo za mlajše sorojence ter pomagajo pri kuhanju in drugih opravilih. Danes si starši vse bolj želijo, da bi se njihovi otroci izšolali, postali uspešni in si pridobili poklic.

"Najmočnejši motiv je želja po drugačni prihodnosti," ugotavlja misijonarka.

Za uresničitev te prihodnosti pa bodo še potrebovali pomoč.

"Najprej se zahvaljujem vsem slovenskim darovalcem, da nam omogočate vse te projekte preko Slovenske karitas in tudi Misijonskega središča," je povedala sestra Vesna. "Jaz vedno pravim: najprej zahvala in potem nova prošnja."

Njena prošnja je preprosta: da bi lahko začeto šolo dokončali in otrokom omogočili izobrazbo, ki jim bo odprla vrata v drugačno prihodnost. "Da bi ti otroci imeli veliko veselje in tudi boljšo prihodnost, če se bodo tukaj dobro izšolali."

Ko govorimo o Afriki, hitro naštevamo, česa tamkajšnjim ljudem primanjkuje. Sestra Vesna, ki že leta živi med njimi, pa dobro ve, da se lahko marsičesa naučimo od njih.

Na vprašanje, v čem so ljudje, med katerimi živi, bogatejši od nas, našteje stvari, ki jih ni mogoče kupiti ali zgraditi z denarjem.

"Veselje, sprejemanje življenja, takšnega kot je, navajeni so na trdo delo, potrpežljivost, življenjski optimizem in tudi zaupanje v Božjo previdnost."

Posebej jo nagovarjata njihova vera in sposobnost hvaležnosti tudi sredi življenja, ki je pogosto veliko težje od našega.

"Imajo globoko vero in so hvaležni za vse, kar jim življenje prinaša."