Prvotna naloga zvončkov pri sveti maši vas bo morda presenetila
V srednjeveški cerkvi je bilo precej živahno. Sveta maša je potekala v latinščini, tiho in tako, da je bil duhovnik obrnjen v isto smer kot verniki (torej s hrbtom proti vernikom), medtem ko so verniki pogosto molili svoje molitve ali pa preprosto … klepetali.
Zvonček je bil v tem vrvežu preprost signal. Sporočal je: poglej, zdaj se dogaja nekaj najpomembnejšega. Sam po sebi ni imel nič mističnega – opravljal je vlogo nekakšne budilke, ki je raztresene vernike znova opozorila na dogajanje pri oltarju.
Od kod izvira ta običaj?
V prvih stoletjih krščanstva zvončkov pri maši niso poznali. Pojavili so se šele v srednjem veku, njihov razvoj pa je tesno povezan z razpravami o resnični Kristusovi navzočnosti v evharistiji.
Pomemben mejnik je bil četrti lateranski koncil leta 1215, ki je uradno opredelil pojem spremenjenja oziroma transsubstanciacije – spremembe kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Vera v ta čudež je med verniki vzbudila veliko željo, da bi hostijo v trenutku posvetitve vsaj videli.
Na to željo se je okoli leta 1200 odzval pariški škof Odo de Sully, ki je naročil, naj duhovnik takoj po besedah posvetitve hostijo visoko povzdigne.
Tako se je razvil običaj, ki ga Timothy O'Malley z ameriške Univerze Notre Dame imenuje "obhajilo z gledanjem": že sam pogled na najsvetejši zakrament so verniki doživljali skoraj kot prejem obhajila. Naloga zvončka je bila, da je v tistem trenutku poglede vernikov usmeril proti oltarju.
Zvok, ki je segel vse do polj
Sčasoma je zvonjenje preseglo cerkvene zidove. V številnih cerkvah, zlasti na podeželju, so na zvonik ali streho namestili manjši zvon, ki je zazvonil ob spremenjenju hkrati z zvončki pri oltarju.
Njegov glas je segel daleč iz cerkve – na polja, kmetije in v domove bolnikov. Kmet, ki je delal na polju, ali bolnik, ki je ležal v postelji, je ob zvonjenju lahko za trenutek prekinil svoje delo, pokleknil in se v molitvi pridružil skupnosti, zbrani v cerkvi.
Zvonjenje je tako postalo nekakšen most med oltarjem in vsakdanjim življenjem župnije.
Kaj pravijo cerkveni dokumenti?
Sčasoma se je običaj tudi uredil. Tridentinski koncil in nato Rimski misal iz leta 1570 sta poenotila številne prvine bogoslužja, med njimi tudi prakso uporabe zvončkov med evharistijo.
Tako danes praviloma ministrant pozvoni malo pred posvetitvijo kruha in vina in ko duhovnik dvigne pateno in kelih s Kristusovim telesom oziroma krvjo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
