K spovedi sem nekoč pristopala po farizejsko kot po nagrado za svoje menda vzorno življenje, dokler nisem prepoznala svoje zaslepljenosti
Spoved. Sestavni del priprave na vsak večji krščanski praznik. Pojem, ki daje občutek resnega, težkega, celo tesnobnega, ki zareže kot oster meč in nas želi potegniti iz ustaljene udobnosti.
Hitra obnovitev spovednega obrazca, ki ga potegneš nekje iz že precej oddaljenih veroučnih let, vsaj bežen pregled lastnih grehov, in že se znajdeš v ne preveč oblegani vrsti v temnem kotu pred spovednico, še vedno nepogrešljivem delu vsake katoliške cerkve.
Spoved za božič in veliko noč in mogoče še kdaj vmes, opravljena kot po tekočem traku, je bila vrsto let tudi moja ustaljena praksa. Dejanje, ki sem ga odlašala do zadnje minute, ga bolj z odporom kot ne na hitro opravila in nato nanj do naslednjič preprosto pozabila. K zakramentu sem pristopala precej po farizejsko – kot k bankomatu, kjer sem za svoje, prepričana sem bila, vzorno krščansko življenje lahko pričakovala le nagrado.
Vse dokler ni nagrada nekoč na lepem izostala. In nič več ni bilo tako, kot bi moralo biti, kot mi je po mojem prepričanju enostavno pripadalo.
Takrat me je za vrati spovednice, objokanih lic, pričakal nepremostljiv prepad med jaz in Ti. In sem bila prisiljena odriniti bolj na globoko, iskati odgovore na številna vprašanja, kje drugje kot v spovednici. Naletela sem na čudovitega, kasneje stalnega spovednika, s katerim sva skupaj poskušala premostiti na videz nepremostljiv prepad, pred katerim sem se znašla.
Nepopisno lepo doživetje
In počasi so se mi začele odpirati oči, začela sem prepoznavati svojo zaslepljenost, svoj napačni pogled. Spoved kar naenkrat ni bila več hitro drdranje približnih grehov, pač pa je postala naporen, a čudovit duhovni boj skupaj s sočutnim spovednikom na drugi strani vrat. Boj, da se dokopljem do bolj pravilnega pogleda in do Resnice, da končno napravim korak dlje in se znebim vsaj kakšne svoje pomanjkljivosti, ki me pri tem ovira. Vseživljenjsko delo po drobnih korakih, ki zahteva veliko mero ponižnosti in potrpežljivosti.
Obisk spovednice mi je počasi "prišel pod kožo, v meso in kri" in sprva mukotrpno opravilo se je obrnilo v hrepenenje po dejanju z omamnim vonjem svetega. Pogled na križ na steni spovednice, usmiljenje in sočutno razumevanje ter vztrajno opogumljanje, ki sem ga bila deležna tudi, ko pri sebi nisem zaznala prav nobenega napredka, me je napolnilo z močnim občutkom, da me po duhovniku dejansko nagovarja živi Bog. Nepopisno lepo doživetje. Po svojih različnih izkušnjah sodeč se globoko zavedam, da to ni samoumevno. Zahteva namreč odprtost in pripravljenost prav na obeh straneh spovedniških vrat, podkrepljeno z veliko Milosti. Vsekakor pa je vredno, da se do njega dokoplješ, pa naj stane, kar hoče. In vem, da se ne splača obupati, tudi če ne gre na mah, kajti prej ali slej se, če je volja, sestavijo vsi potrebni dejavniki, ki k njemu dejansko pripomorejo.
Moje minute, preživete v spovednici, so se tako počasi začele daljšati, spoved pa je postala mnogo več kot na hitro zdrdran opravek. Še vedno najprej in predvsem izbris grehov, olajšanje in občutek, da spet lahko zadiham s polnimi pljuči, pa tudi navzočnost Boga, sočutno razumevanje in novi odgovori ter opora in moč za vztrajanje ter nov korak, skratka vse, kar potrebujeta duh in duša, zbrana na enem mestu.
Naj zaključim s svojim prepričanjem, da resno vzeta in pogosta spoved ni le stvar zahtevnejšega vernika, ki hoče in potrebuje več, kot sem presenečena poslušala v pripravi na post na katoliškem radiu. Kajti mislim, prav tako kot berem v življenjepisih prav vseh svetnikov, ki mi pridejo pod roko, da je resna in pogosta spoved nujna, če hočeš narediti korak naprej proti končnemu cilju. Če se hočeš kam premakniti in ne samo stopicati na mestu.
Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 75, št. 31.












