Kako naj se odzovem, ko se nekdo mene obnaša nesramno?

Tu je še odrezav barista v kavarni, sodelavec, ki ima vedno povedati kaj kritičnega, pa prijatelj, ki nenehno zavija z očmi, družinski član, ki ima na vsakem družinskem srečanju pripravljeno pridigo za vsakogar ... Seznam je brez konca. Nesramnost nas dobesedno obkroža.

V resnici smo glavni storilci pogosto kar sami. Večino dneva (upam) sem vljuden. Vsake toliko časa pa se zavem, da sem precej nesramen. Zato sem tudi jaz del te zagate. Kolikokrat sem si že očital zaradi svojega vedenja na zabavi pa za to, da sem bil preveč kritičen do svojih otrok in da sem namerno spregledal skrbi svojih bližnjih. Ne morem se znebiti misli, da moja lastna nesramnost pogosto ustvarja pogoje, ko mi drugi to nesramnost lahko vrnejo. Pravzaprav sem kot človek, ki si prostovoljno gradi lastno zaporniško celico.

Nihče ni popoln. Vsi imamo svoje trenutke. Ko premišljujem o tem, kaj me spodbudi k slabemu vedenju, kot glavni vzrok hočeš-nočeš prepoznam dvom o sebi. Ko nisem povsem prepričan o svojem položaju, to prikrijem s pretirano napadalnostjo. Želim izžarevati moč, v resnici pa mi uspe le to, da pokažem svojo negotovost. Še slabše: svoje nesramno vedenje pogosto prenesem na tiste, ki si ga ne zaslužijo.

Morda sem recimo zaskrbljen zaradi napake, ki sem jo naredil v službi, in to tesnobo odnesem domov, tam pa sem nesramen do svoje malčice. V bistvu poskušam izvajati nadzor in prevlado v okoliščinah, ko sem z nekom, za katerega mislim, da je šibkejši od mene. Ker ne morem biti nesramen do svojega šefa, sem nesramen do svoje hčerke. In takšno vedenje je grozljivo.

Mislim, da se prav zato nagibamo k tako ostremu odzivu, ko je nekdo nesramen do nas. Nagonsko slutimo: če nimajo težav s tem, da nas omalovažujejo, to pomeni, da mislijo, kako jim bo vse oproščeno. Mislijo, da smo šibkejši od njih. Mislijo, da so lahko nesramni brez posledic, ker imajo v odnosu več moči.

Človeka nič ne razočara bolj kot to, da nas nekdo povsem mimogrede zavrne, in ne preseneča, da v mislih premlevamo te negativne interakcije, četudi predstavljajo le majhen delček našega dneva. Nesramni ljudje, kot pravijo, v naših glavah živijo "brez najemnine", ker v nas sprožijo prvinsko potrebo, da nas drugi spoštujejo in da z nami ravnajo pravično.

Če drži, da nesramnost izhaja iz dinamike moči, pa naj gre zgolj za zaznano ali resnično moč, nam ta vpogled omogoča, da premislimo, kako se najbolje odzvati, ko postanemo tarča takšnega ravnanja.

Prvič: jasno je, da nesramnost ni vedno osebna. Ljudje se morda sploh ne zavedajo, da so nesramni. Morda so imeli zahteven dan in so raztreseni. Morda so zaskrbljeni in negotovi, zato svoja čustva na druge prenašajo nenadzorovano. Poskušajo si povrniti občutek moči in nadzora, kar pomeni, da se njihova dejanja veliko bolj nanašajo nanje, in ne na osebo, do katere so nesramni. Malce ironično je, da se vsakokrat, ko naletim na nesramno osebo in vem, da njenega vedenja nisem sprožil jaz, takoj vprašam, katero prikrito slabost poskuša obvarovati.

Drugič: ohranjanje ugleda ni najpomembnejša stvar. Tudi če nesramnost ni vedno osebna, gre pri tem za nezavedno uveljavljanje moči s strani storilca. In ta osnovna domneva je vsekakor osebna. Ko se to zgodi meni, je moj prvi odziv, da se branim in dokažem, kako me nihče ne more izkoristiti. Nekaj zabevskam nazaj in poskušam nesramno osebo nekoliko prizemljiti. Razjasniti želim, da sva na enaki ravni. Takole si rečem: sprejemanje nesramnega vedenja, ki je usmerjeno proti meni, je malce mučno znamenje šibkosti.

Nočem prezreti niti najmanjše žalitve, toda dinamika moči ni takšna, kot si jo predstavljamo. Ljudje, ki so samozavestni in prepričani vase, nimajo potrebe po nesramnosti. Ravno nasprotno. Samozavestni ljudje so nežni, obzirni in taktni. Ne prizadevajo si, da bi druge spravili v zadrego in z njimi tekmovali. Ne razkazujejo svojega usmiljenja in se zlepa ne prepirajo. Navzven so zadržani in ponižni. To je resnična moč.

Moj cilj je slediti načelu, ki ga Janez Henrik Newman opisuje v svoji knjigi Ideja univerze. Cilj je, piše Newman, da nikoli ne povzročimo bolečine in se izogibamo temu, da bi druge spravili v zadrego. Raje poskrbimo, da se bodo vsi počutili sproščeno in udobno – tudi ljudje, ki so nesramni. Na ta način vračamo prijaznost za nesramnost in obenem ohranjamo svojo samozavest.

In končno: ne pozabite, da lahko nadziramo svoje odzive. Če upoštevamo Newmanov nasvet, moramo ohranjati samonadzor. Pogosto slišim ljudi, ki pravijo, da tistim, s katerimi se sporazumevajo, "vrnejo isto energijo", kar si razlagam takole: če se jim nekdo zdi prijazen, so prijazni tudi sami, če pa je nekdo do njih nesramen, so tudi oni nesramni. Tole je slišati kot razumen pristop, kar pa v resnici ne drži. Ali si resnično želim, da moje občutke in vedenje narekujejo drugi ljudje? In: ali nam Gospod ne naroča, naj ljubimo svoje sovražnike?

Ne smemo zgolj posnemati ljudi, ki jih srečujemo. Ne, mi smo igralci. Mi smo tisti, ki odločamo, kako bomo ravnali in kaj bomo rekli. To je resnična moč. Vsak dan si prizadevam, da bi bil vedno prijazen, vljuden in potrpežljiv. To je moj cilj, ne glede na to, ali so ljudje, s katerimi se sporazumevam, prijazni, vljudni in potrpežljivi, ali pa so vase zagledani in nesramni.

To je moj cilj, in četudi mi ta mesec ni uspelo vsak dan, bom nekega dne zadovoljen s svojim uspehom. Začenjam z majhnimi koraki. Prezrem manjše spodrsljaje. Preden se odzovem, se za trenutek ustavim, da obvladam svoja čustva. Poskušam biti potrpežljiv in hvaležen sem, ko so drugi potrpežljivi z mano. Če se moram pogovoriti z nekom, ki je bil v preteklosti do mene nesramen, se pripravim vnaprej in se opomnim, kako želim ravnati.

Newman je v ta namen sestavil molitev, ki me resnično navdihuje. Med drugim gre takole: "Imam svoje poslanstvo. Sem člen v verigi, vez med ljudmi. Ni me ustvaril zaman. Delal bom dobro; opravljal bom Njegovo delo." Mislim, da je to odlična molitev, s katero se lahko vsak dan opomnimo, da moramo sami predstavljati spremembo, kakršno si želimo videti v svetu. Vsak dan je priložnost, da ne zapademo v nesramnost, temveč si prizadevamo za milost, odpuščanje in neomajno prijaznost.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.