Eva iz Nazarij in Franco iz Argentine sta se spoznala v mednarodnem pevskem zboru, čeprav sta oba na avdicijo skoraj zamudila. Danes v Sloveniji s štirimi hčerkami gradita dom, poln glasbe, vere in veselja do majhnih stvari
Ko sta se Eva in Franco Paez leta 2016 srečala v mednarodnem pevskem zboru, sta prihajala z različnih koncev sveta, govorila različna jezika in slutila, da bo moral, če njuna ljubezen postane resna, nekoč eden od njiju zapustiti vse. Dve leti pozneje sta se poročila. Franco se je preselil v Slovenijo, kjer danes z Evo in štirimi hčerkami gradi dom, v katerem se prepletajo glasba, vera in dve kulturi.
Glasba in vera sta ju spremljali že od otroštva
Eva je odraščala v družini s štirimi otroki. Ni hodila v vrtec, zato je veliko časa preživela s starimi starši in z njimi prepevala. Tako je rasla velika ljubezen do zborovske glasbe, ljudskih pesmi in slovenske besede. Pela je v "vseh možnih" zborih, igrala violino ter sodelovala pri Frančiškovih otrocih in pozneje pri Frančiškovi mladini.
Želela se je vpisati na študij predšolske vzgoje, a ni bila sprejeta. Zato se je odločila, da bo "zamujeno leto" posvetila pripravam na sprejemne izpite, da bi se lahko vpisala na akademijo za glasbo. "Vse leto sem garala, a to je bilo res lepo, bogato leto."
Franco je odraščal v San Luisu v Argentini, v družini s sedmimi otroki. Učil se je klavirja, veliko časa preživel v župniji, njegova družina je bila zelo povezana s sv. Maksimilijanom Kolbejem in Vojsko Brezmadežne. V srednji šoli je bil zelo introvertiran. Med odmori je pogosto odšel v kapelo molit, pisal skladbe ali risal.
"Bil sem kot neki menih v šoli. Samo habit mi je manjkal," se pošali.
Pozneje je v Mendozi študiral klavir in zborovsko dirigiranje, pel v univerzitetnem zboru ter se ukvarjal tudi z argentinsko folkloro, tangom in jazzom.
Dve skoraj zamujeni avdiciji
Njuni poti sta se križali po zaslugi Svetovnega mladinskega pevskega zbora. A oba sta avdicijo skoraj zamudila.
Eva si je tik pred njo zlomila prst na nogi in že mislila, da bo poskusila naslednje leto. Profesor ji je vseeno močno prigovarjal, naj pripravi posnetek, in bila je sprejeta. "Bogu hvala. Res bi bilo škoda, če tisto leto ne bi šla," pravi danes.
Tudi pri Francu ni šlo gladko: njegov avdicijski posnetek je do organizatorjev prišel nepopoln, vendar jim ga je v zadnjem trenutku uspelo ponovno poslati.
Tako sta se znašla na istem projektu v Nemčiji.
Podobno doživljanje sveta
Glasba ju je povezala, še bolj pa ju je presenetilo, kako podobno doživljata svet. Eva ni znala špansko, Franco pa le malo angleško, toda kljub jezikovnim oviram jima tem za pogovor ni zmanjkalo.
Eva se še danes spominja večera, ko sta se dve uri pogovarjala samo o nebu, zvezdah. "Vidiš neko drevo in bi se lahko o njem pogovarjal ves dan," pravi.
Franco meni, da je prav podobno doživljanje lepote še danes eden od temeljev njunega odnosa. "Res sem blagoslovljen, ker vem, da nama do konca življenja ne bo zmanjkalo tem za pogovor."
"Eden od naju bo moral zapustiti vse"
Po koncu projekta sta začela zvezo na daljavo. Vsak dan sta si pisala in se pogovarjala prek WhatsAppa, hkrati pa sta se dobro zavedala, da takšna zveza prej ali slej zahteva veliko odločitev.
"Rekel sem ji: Če to nadaljujeva, bo enkrat zelo težko. Ali boš morala ti zapustiti vse ali pa bom moral jaz zapustiti vse," se spominja Franco.
Prvič je v Slovenijo prišel za božič. Ker ni imel dovolj denarja za letalsko vozovnico, je prodal avto. Eva je pozneje obiskala njegovo družino v Argentini, sledila so potovanja sem in tja, dolga poslavljanja in čakanje.
Leta 2018 sta se v Argentini poročila, nato pa je Franco zapustil domovino in se preselil v Slovenijo.
"Zdaj pa konec angleščine"
Selitev ni bila preprosta. Franco danes priznava, da je bilo prvo leto zanj zelo težko. Največja ovira je bil jezik. Ker se z ljudmi ni mogel zares pogovarjati, se je pogosto počutil osamljenega in odrezanega od okolice.
Sprva sta z Evo govorila angleško. Ko je dobil delo kot učitelj klavirja na Bledu, pa je sklenil, da tako ne bo šlo več. "Zdaj pa konec angleščine. Hočem se pogovarjati slovensko," je rekel Evi.
Od takrat naprej se pogovarjata le v slovenščini. Vedno znova je spraševal: "Kako se to reče?" Po približno enem letu je pogovor v novem jeziku postal veliko bolj naraven.
Danes njegova slovenščina navdušuje, še bolj zanimiv pa je njegov pogled na slovensko kulturo, saj kot tujec opazi marsikaj, kar se domačinom zdi povsem samoumevno.
Navdušili so ga slovenske ljudske pesmi, pravljice, Cankar, stara cerkvena glasba, panjske končnice, potica, urejeni vrtovi in povezanost Slovencev z zemljo.
Slovenci kot hobiti
Franco je velik ljubitelj Tolkiena in prav Slovenija ga je spomnila na svet, ki ga je Tolkien ustvaril.
"Tolkien piše o hobitih, kot bi opisoval Slovence," se smeji. Po njegovem smo podobni hobitom: radi imamo zemljo, vrtove in rože po hišah, radi se obdarujemo – na obisk nikoli ne pridemo praznih rok, zanimajo nas družinske povezave in hitro ugotavljamo, "čigav je kdo". Predvsem pa se radi zberemo ob hrani, pijači, pesmi in smehu.
Na kosilo prideš pač takrat, ko utegneš
Opazil pa je tudi razliko med argentinsko sproščenostjo in slovensko urejenostjo. V Argentini gostje na kosilo pridejo približno takrat, ko utegnejo, in morda šele skupaj začnejo pripravljati obed. V Sloveniji pa je, če je kosilo dogovorjeno ob enih, takrat hrana praviloma že na mizi.
Na začetku se je tega težko privajal, danes pa priznava, da tudi v slovenski urejenosti vidi veliko dobrega. Eva ob tem takoj doda, da ji ta argentinska sproščenost zelo ustreza in se v njej počuti veliko bolj domače kot v slovenski točnosti.
Dom, v katerem je vedno živahno
Eva in Franco sta se po več selitvah po Sloveniji ustalila v Savinjski dolini. Imata štiri hčerke. Vsem sta kot prvo ime izbrala Marija, kar je povezano z marijansko duhovnostjo, ki je že v otroštvu oba močno zaznamovala. Vse štiri pa imajo še drugo ime, ki je povezano s svetlobo – Marija Klara (v prevodu: jasna), Marija Lucija (luč), Marija Stella (zvezda) in Marija Aurora (zarja).
Njihovo družinsko življenje z nasmehom opisujeta kot "življenjski kaos". Pri njih se veliko poje, bere pravljice, riše, ustvarja, pleše in pogovarja. Radi gredo ven, ležijo na travi in predvsem veliko časa preživijo skupaj.
Franco pravi, da mu popoln red v hiši pomeni manj kot trenutki z otroki. Če mora izbirati med urejanjem doma in časom, ko lahko skupaj kaj ustvarjajo ali berejo, se bo velikokrat odločil za drugo.
Tudi zato sta se odločila za šolanje na domu (trenutno imajo drugošolko), kar jima omogoča veliko prilagodljivosti in skupnega časa.
Preživljata se z glasbo
O tem, kakšno družino si želita, sta se pogovarjala že pred poroko. Oba sta si, še preden sta se spoznala, želela več otrok in družinsko življenje, v katerem bi bilo dovolj prostora za svobodo, ustvarjalnost in vero.
Zato sta se odločila, da bo Eva doma z otroki. A tudi Francu delo omogoča, da je veliko doma: piše priredbe tako za popularno kot za klasično glasbo, ustvarja glasbo za filme, videoigre in za različne druge naročnike. Prav pred kratkim pa je začel novo zgodbo s projektom Glasbena darila.
Z Evo nadvse rada ustvarjata tudi skupaj – z glasbo obogatita marsikateri dogodek (poroke, pogrebe, svete maše, kulturne prireditve ipd.). Posnetki njunega petja prek družbenih omrežij navdušujejo res veliko število Slovencev.
Da bi jim ostala iskra v očeh
Za svoje hčere si Franco želi predvsem, da bi ohranile iskrice v očeh – radovednost, ustvarjalnost in sposobnost, da tudi pozneje v življenju opazijo lepo.
Zavedata pa se, da otrokom tega ne moreta predati zgolj z besedami. Otroci opazujejo, kako starši živijo, kaj jih razveseli, kako ravnajo z drugimi in kaj jim je pomembno.
Zato si želita predvsem, da bi s svojim življenjem hčeram pokazala tisto, kar bi rada nekoč videla tudi v njih: vero, veselje, sočutje, radovednost ter sposobnost videti dobro in lepo – tudi v najbolj vsakdanjih stvareh.
















