"Notranje ozdravljenje potrebujemo vsi"
Vsi nosimo rane. Nekaterih se dobro zavedamo, druge ostajajo skrite, a kljub temu vplivajo na naše odnose, samopodobo in celo odnos z Bogom. Kako jih prepoznati in stopiti na pot ozdravljenja?
Katoliški terapevt Bob Schuchts, ustanovitelj centra John Paul II Healing Center v ZDA, zagovarja celosten pogled na človeka, v katerem so telo, duša in duh tesno povezani. V knjigi Be Healed! pokaže, kako se lahko pri notranjem ozdravljenju srečajo psihologija, molitev, odpuščanje in zakramenti.
Tu je kratek pogovor z njim.
V knjigi govorite o ranah zavrnitve, zapuščenosti, izdaje, sramu, travmah … Kako lahko vplivajo na naše življenje, tudi če se jih ne zavedamo?
Raziskave kažejo, da se rane iz preteklosti še naprej kažejo v sedanjosti. Naš um in telo ohranjata spomin na boleče izkušnje in nerazrešene travme.
Dokler te niso ozdravljene, lahko vplivajo na naše odnose ter na telesno, duhovno in duševno zdravje. Trpljenje, ki ni preobraženo, se nazadnje prenaša v naše najbližje odnose – v družini, prijateljstvih ali verskih skupnostih.
Kateri znaki kažejo, da rana iz preteklosti še vedno vpliva na nas?
Med najpogostejšimi so nezmožnost odpuščanja, ponavljajoče se težave v odnosih, vztrajni občutki sramu ali strahu, izkrivljena podoba Boga, kompulzivno vedenje, zasvojenosti in osamitev.
Ali notranje ozdravljenje potrebujejo predvsem ljudje, ki so doživeli hude travme?
Ne. To je ena najpogostejših zmot. V resnici notranje ozdravljenje potrebujemo vsi, saj so v življenju vsakega izmed nas področja, ki še niso povsem povezana in združena v občestvu z Bogom in drugimi.
Kako odkrijemo rane, ki se jih morda niti ne zavedamo?
Vztrajne težave v odnosih ali osebni boji, ki se vedno znova ponavljajo, nam lahko pokažejo, da potrebujemo globlje ozdravljenje.
Proces ozdravljenja v polnosti obrodi sadove, kadar ga vodi Sveti Duh. On osvetljuje tisto, kar potrebuje ozdravljenje, ter nas vodi, da svoje rane in srce prinesemo Jezusu.
Pomagajo nam lahko tudi terapevt, duhovni spremljevalec, duhovnik, prijatelj ali zakonec.
Kako so med seboj povezani telesno, psihološko in duhovno ozdravljenje?
Telesno ozdravljenje zadeva poškodbe, bolezni ali telesne omejitve. Psihološko ozdravljenje se nanaša na rane duše, ki so jih povzročile popačene oblike ljubezni in porušeni odnosi. Duhovno ozdravljenje pa zadeva naš odnos z Bogom in obnavlja milost tam, kjer nas je oslabil greh.
Te razsežnosti pogosto obravnavamo ločeno, toda katoliški pogled na človeka jih vidi kot globoko povezane. Telesne težave so lahko povezane s psihološkimi ranami, rane naše duše pa lahko vplivajo na odnos z Bogom.
Smo ena oseba – telo, duša in duh. Zato človeka ne moremo obravnavati kot skupek ločenih simptomov.
Kaj nam krščanska vera konkretno ponuja na poti notranjega ozdravljenja?
Cerkev ima poslanstvo ozdravljanja, saj je Jezus prišel ozdravit celotnega človeka – telo, dušo in duha.
Ozdravljenje je nenehno srečevanje z Božjo ljubeznijo in resnico, ki nas vodi k notranji edinosti in občestvu. Pri tem nam pomagajo nauk Cerkve, zakramenti, zdravo življenje v skupnosti, služenje drugim, molitev za ozdravljenje in odpuščanje.
Vsi viri milosti, ki jih najdemo v Cerkvi, omogočajo, da se Božje ozdravljajoče delovanje razodeva v našem življenju.
Kako lahko to začnemo udejanjati že danes?
Ko želimo odpustiti, si lahko predstavljamo osebo, ki nas je ranila, in pred Jezusom izrazimo, s čim nas je prizadela. Povemo lahko svojo jezo, strah in žalost. Nato to osebo v mislih privedemo k Jezusu pod križ in jo izročimo njegovemu odpuščanju.
Tudi zakrament sprave je lahko pomemben del te poti. Pri spovedi lahko poleg grešnih dejanj poimenujemo globlje drže srca, iz katerih izvirajo – denimo zamere zaradi nerazrešenih ran, strahove, ki kažejo na pomanjkanje zaupanja v Boga, ter sodbe o sebi in drugih.
Je lahko tudi sveta maša prostor notranjega ozdravljenja?
Posamezne dele maše lahko povežemo s področjem svojega življenja, ki potrebuje ozdravljenje.
Pri kesanju lahko prosimo odpuščanja za svoje zamere in obsojanje, pri prošnjah molimo za človeka, ki nas je ranil, pri darovanju pa Jezusu izročimo svojo rano.
Pri očenašu in pozdravu miru lahko odpustimo tistim, ki so nas prizadeli. Pri obhajilu pa Jezusa povabimo, naj nam razodene svojo ljubezen in resnico prav tam, kjer se trenutno bojujemo ali kjer se skrivajo naše stare rane.
V vsem tem ga lahko prosimo, naj v nas obnovi identiteto ljubljenih Božjih sinov in hčera tam, kjer so naše rane izoblikovale lažno predstavo o tem, kdo smo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
