Anita Jezeršek je mama šestih otrok. Ko je njena hči Anja kot dojenčica po nesrečnem padcu ostala s težko invalidnostjo, se je njeno življenje v nekaj sekundah spremenilo
Anita Jezeršek je ena tistih mam, ki so materinstvu posvetile svoje življenje. Ima šest otrok in peta po vrsti – Anja – je otrok s posebnimi potrebami, ki potrebuje 24-urno nego in skrb. Pred skoraj trinajstimi leti, ko je bila Anja stara komaj šest mesecev, jo je nesrečen padec za vedno zaznamoval. Anita je takrat ostala doma in vsa ta leta ljubeče skrbi zanjo. Čeprav je ves dan mama, jo, ko ji uspe vzeti si nekaj časa zase, razveselijo sprehodi v naravi, vrtnarjenje, šivanje ali dobra knjiga.
Ste mama šestih otrok. Kakšna mama ste danes – in kakšna ste mislili, da boste, preden ste dobili prvega otroka?
Pred prvim otrokom si težko predstavljaš, kako zelo te materinstvo spremeni. Ko sem bila mlajša, se mi je zdelo, da bom otroke vzgajala po svojih načelih, da bom imela stvari vedno urejene, da bom znala postaviti meje in da bom vedno vedela, kaj je prav. Potem pa je prišla prva hči, za njo druga in sinovi in spoznala sem, da je vsak od njih čisto svoj, da vsak potrebuje edinstven pristop, način komunikacije, drugačno mero potrpežljivosti in tudi drugačne meje. Nič ni bilo tako, kot je pisalo v priročnikih!
Danes sem predvsem mama, ki se je naučila, da ne more biti popolna, ker preprosto ne zmorem vsega. Kupi perila in umazane posode lahko počakajo. Včasih sem mislila, da moram imeti vse pod nadzorom, danes pa vem, da je pomembneje to, da otroci čutijo, da so ljubljeni, sprejeti, da občutijo toplino doma in varnost. Najbolj se mi zdi pomembno, da vsakega sprejemam takšnega, kakršen je – edinstven, dragocen.
Materinstvo pomeni veliko več kot le skrb za otroke. Biti mama pomeni, da vsak dan znova podarjam del sebe, svoj čas, nežnost in ljubezen, da se trudim otroke brezpogojno ljubiti, jim odpuščati, se zahvaljevati zanje, da prepoznam njihove talente, se z njimi veselim njihovih uspehov, da jih znam potolažim in sem jim v oporo in da tudi sama ob preizkušnjah vedno znova vstanem, sprejmem, grem naprej in vztrajam. Vsekakor materinstvo dojemam kot svoje življenjsko poslanstvo. Je dar, je posebna milost, je pot ljubezni, potrpežljivosti, odrekanja, napora, skrbi, iskanja ravnovesja, a hkrati polno veselja, smeha in neizmernega bogastva, ki je čez vse.
Česa vas je materinstvo v vseh teh letih najbolj naučilo o vas samih?
Ob vzgoji otrok se vzgajam in učim tudi sama, vzgajajo pa me tudi otroci – predvsem v potrpežljivosti, obvladovanju sebe, pa tudi v ponižnosti, ljubezni in hvaležnosti.
Materinstvo me je naučilo, da zmorem več, kot mislim, da zmorem, obenem pa tudi zavedanja, da ne zmorem vsega sama. Ko pride bolezen, ko sem preutrujena in imam občutek nemoči, ko me kaj skrbi, takrat preprosto vse izročim Bogu, naj mi on pomaga nositi bremena. Molitev je največkrat zdravilo in prostor, kjer znova najdem mir in nove moči za naprej.
Kaj je pri veliki družini najlepše – in kaj je težje, kot si ljudje predstavljajo?
Več otrok v družini je posebno bogastvo. Mogoče je najlepše to, da skoraj nikoli nisi sam – vedno je kdo doma. V veliki družini je veliko življenja, veliko ljubezni, smeha, pogovorov, različnih značajev, odnosov, trenutkov, praznovanj, dogodkov, pa tudi prepirov in prilagajanj.
Pri šestih otrocih tudi ne moreš biti ves čas pravičen na način, da bi vsi dobili enako. Vsak potrebuje nekaj drugega in pravičnost pomeni vsakemu dati tisto, kar v določenem trenutku potrebuje. A je lepo in neizmerno sem hvaležna za to, da smo tako povezani in da se imamo radi, kljub malenkostim. Lepo je, kadar smo vsi zbrani skupaj zdaj že z razšrjenima družinama in v pričakovanju četrtega in petega vnuka. To so blagoslovljeni trenutki. Hvaležna sem, da se vsi radi vračajo v domačo hišo.
Seveda pa je velika družina tudi zahtevna. Ljudje včasih vidijo šest otrok in rečejo: »O, kako lepo!« - in res je lepo. Ne vidijo pa vsega, kar je v ozadju: koliko je organizacije, koliko je skrbi, neprespanih noči, bolezni, voženj, šolskih obveznosti, usklajevanja, pogajanja, hitenja, kuhanja, pospravljanja, kupov perila … Kot mama moram biti ves čas prisotna in pozorna. Ko so bili otroci majhni, je bilo še bolj naporno. Mož je takrat veliko delal, saj smo gradili hišo in veliko mi je pomenila pomoč mojih in njegovh staršev pri varstvu otrok in pri kuhi.
Ena najtežjih preizkušenj vašega materinstva je prišla, ko je bila Anja še dojenčica. Kaj se je zgodilo in česa se iz tistih prvih trenutkov po nesreči najbolj spominjate?
Iz tistih prvih trenutkov Anjinega nesrečnega padca se najbolj spominjam občutka, da se je povsem običajno življenje v nekaj sekundah spremenilo. Anja je bila živahen otrok, motorično je bila spretna in hitra. Po padcu je bila nezavestna, neodzivna. Znašla sem se v situaciji, ko nisem vedela, kaj bo z otrokom, ki mi je pomenil vse. Bila sem čisto nemočna. Takrat smo samo molili, da Anja preživi, in upali, da bo še vse v redu. Prvič sem zares začutila, kako malo stvari imamo v svojih rokah in kako krhko je življenje.
Ko se je zgodila nesreča, sem bila že noseča s šestim otrokom. V času nosečnosti sem trepetala za Anjino življenje in se na novo učila skrbeti zanjo. Štiri mesece sem z njo preživela na Soči, kjer je imela terapije. Tam sem videla veliko otrok, pri katerih je prišlo do poškodb pri porodu in strah me je bilo mojega poroda. Hvala Bogu je šlo vse v redu, a Matevž je imel močan atopijski dermatitis in hude alergije. Stresno obdobje njegove nosečnosti je pustilo posledice. Zdelo se mi je, da se bom po vsem tem lahko malce sprostila, pa je tudi pri meni izbruhnila bolezen – revmatoidni artritis. To so bila težka obdobja, a hvaležna sem za pomoč sorodnikov, ki so nam veliko pomagali in stali ob strani.
Vsaka družina ima svoj križ, a Bog nikoli ne nalaga tako težkih križev, da jih ne bi mogli nositi. Nekateri so nam v teh letih govorili: "Vi ste tako močni …", a Bog ne daje preizkušenj močnim ljudem – v preizkušnjah nam daje moč!
Kako sta z možem doživljala tisto obdobje – podobno ali vsak povsem po svoje? Se lahko zakonca v tako hudi stiski tudi oddaljita, čeprav oba trpita zaradi iste stvari?
Seveda se lahko oddaljita. Človek bi si predstavljal, da bosta v največji preizkušnji mož in žena še bolj stopila skupaj, včasih pa se zgodi ravno nasprotno. Oba trpita, vendar vsak po svoje in ne znata skupaj dojemati situacije. Včasih se morata mož in žena šele naučiti, kako si v takšni preizkušnji stati ob strani. Poznam tudi primere, ko starša nista zdržala takih stisk in sta se oddaljila drug od drugega ali celo šla narazen. Tudi midva z Gašperjem sva se morala vsak po svoje spoprijemati s situacijo, vendar sva se veliko pogovarjala, iskala rešitve, se še bolj povezala med sabo in tudi z ostalimi otroki, saj smo bili vsi skupaj v isti stiski.
Kako ste v tistih dneh govorili z Bogom? Ste lahko molili ali so bili trenutki, ko za molitev kar ni bilo besed?
Kričala sem: "Zakaj Bog, zakaj? Anja je nedolžen otrok, ki je komaj začela živeti. Zakaj ona? Zakaj mi? Zakaj nam take bolečine?" Bili so tudi trenutki, ko besed skoraj ni bilo. Samo sedela sem, jokala in v sebi rekla: "Bog, pomagaj!" Morda je bila tudi to molitev. V najtežjih trenutkih molitev ni vedno lepo oblikovan stavek. Včasih je molitev samo to, da otroka izročim Bogu, ker sama ne zmorem več narediti ničesar. Pomembno je odprto srce. Samo skozi vero smo lahko osmislili to preizkušnjo. Bog že ve, zakaj ima Anja tako poslanstvo. Takrat je ogromno ljudi spravila na kolena k molitvi.
Se spomnite trenutka, ko ste posebej močno občutili, da niste sami? Kaj za vas danes pomeni stavek, da svoje otroke izročimo Bogu?
V tej preizkušnji smo res močno občutili, da nismo bili sami. Skoraj en mesec je bila Anja v komi in doma smo vsak dan v domači hiši imeli mašo. Prihajalo je veliko ljudi. Podpora sorodnikov in prijateljev, molitev in zaupanje v Božji načrt – to nas je držalo pokonci. Skoraj mesec dni po nesreči smo romali na Brezje. Z nami so šli naši domači, sorodniki, prijatelji. Ko smo se vrnili domov, sva šla z možem na pediatrično kliniko na intenzivni oddelek in zdravniki so naju pričakali pri vratih. Ustrašila sem se, da nama bodo povedali, da je Anja umrla, pa so nama hitro povedali, da se je zbudila iz kome. Takrat sem se samo zahvaljevala Mariji. To sem doživela kot čudež.
Po takšni izkušnji človek drugače razume besedo izročiti. Pred tem sem mislila, da svoje otroke izročam Bogu tako, da ga prosim, naj jih varuje in naj bo z njimi, potem pa sem spoznala, da jih v resnici nikoli nisem imela popolnoma v svojih rokah. Otrok je dar, ne moja last. To je težko sprejeti, še posebej, ko pride preizkušnja. Danes zame izročiti otroka Bogu pomeni: "Gospod, jaz bom naredila, kar zmorem, ostalo pa izročam Tebi. Daj mi moč za današnji dan." To ne pomeni, da me ni več strah, pomeni pa, da vem, da mi ni treba vsega nositi sama in bo že Bog poskrbel tako, da bo dobro zame.
Anja je danes stara 13 let. Kako bi jo predstavili nekomu, ki je še nikoli ni srečal?
Anja je zelo prisrčna deklica. Njena pot je drugačna. Je otrok s posebnimi potrebami in ima težko invalidnost. Potrebuje veliko pomoči, hrani se preko gastrostome, a kljub temu, da ne hodi in ne govori, izžareva posebno toplino in ljubezen.
Vi z njo preživite največ časa. Kako je videti vajin običajen dan? Koliko prostora v vašem vsakdanu zavzamejo terapije, vaje, pregledi?
Najin vsakdan je precej drugačen od vsakdana družine, kjer so zdravi otroci. Veliko je organizacije: treba je razmišljati o terminih terapij, pregledih pri zdravnikih, pripomočkih, ki jih potrebuje za lažje bivanje, drugačnem hranjenju in vsakodnevni negi, ki jo potrebuje 24 ur na dan. Tudi jaz doma delam z njo različne vaje za vzdrževanje stanja. In vse to poteka vzporedno z življenjem drugih otrok – ob vsem tem mora družina še vedno živeti, treba je skuhati kosilo, poskrbeti za šolo, druge otroke, odnose, dom.
Anja je sicer šoloobvezna, a je zelo malo v šoli v Škofji Loki, ker ima slabo odpornost in takoj pobere kakšne bacile, ob vsaki pljučnici pa z njo pristanemo v bolnišnici. Zato smo toliko bolj veseli, ko je zdrava.
Že leta se zelo trudite za njen napredek. Kaj vas žene naprej?
Ljubezen do nje in upanje. Vsak starš želi za svojega otroka najboljše. Ko dolgo čakaš na majhen napredek, se naučiš, da ne smeš vedno gledati samo na cilj, ampak tudi na korak pred sabo. Morda se napredek ne zgodi tako, kot smo si predstavljali – morda ne pride v obliki, ki smo jo pričakovali, a ko vidiš, koliko truda je potrebno za nekaj, kar je drugim samoumevno, začneš na življenje gledati drugače. Trudimo se tudi za to, da se Anji vzdržuje zdravstveno stanje in lajša bolečine. Ko je zdrava, gremo lahko tudi na kak izlet, na morje … Želimo jo vključevati v družbo in živeti čim bolj običajno življenje.
So morali njeni sorojenci zaradi njene poškodbe odrasti nekoliko drugače? Kaj opažate pri njih – jih je življenje z Anjo česa posebnega naučilo?
Vsekakor. Vsak otrok je na svoj način doživel spremembo in morda so morali tudi zaradi tega nekako hitreje odrasti, postati bolj samostojni. Veliko so se morali prilagoditi in še se prilagajajo. Otrok s posebnimi potrebami spremeni življenje celotne družine. Spremenijo se načrti, vsakdan, prioritete in pogosto tudi predstave o prihodnosti. Večkrat se zavem, da Anji namenjam več pozornosti kot ostalim in včasih mi to tudi očitajo, zato se trudimo, da bi bilo naše življenje čim bolj običajno.
Včasih gre Anja za več dni v bolnišnico za otroke v Šentvid pri Stični, kjer zelo lepo skrbijo zanjo. Tako imamo možnost, da gremo z ostalimi otroki kam na poseben izlet ali oddih. To potrebujeva tudi midva z možem – čas zase in za naju kot par.
Česa vas je Anja naučila o življenju?
Anja me uči, da življenja ne jemljem za samoumevno, ampak kot dar. Uči me veseliti se majhnih stvari, potrpežljivosti, ponižnosti in brezpogojne ljubezni. Ko imaš otroka s posebnimi potrebami, se moraš posloviti od nekaterih predstav o tem, kakšno naj bi bilo življenje. To je včasih zelo boleče, toda hkrati se odpre nek drug pogled: začneš biti hvaležen za vse tisto, kar imamo. Ne potrebujemo popolnega življenja, da bi bili hvaležni zanj.
Anja ni samo otrok, za katerega moramo skrbeti – je tudi otrok, po katerem nas je Bog veliko naučil. Življenja brez križev ni, a če hodimo z Bogom, ni noben križ tako težak, da ga ne bi mogli nositi.
