Obveznosti se kopičijo, mi pa hitimo od ene naloge do druge. Star samostanski nasvet nas spomni, da ni najpomembneje, koliko naredimo, ampak ali pri tem znamo ohraniti mir in Božjo navzočnost v sebi
Ko se mnogi vrnejo v šolske klopi ali pa se nam z začetkom jeseni v službi znova poveča obseg dela, se lahko hitro zgodi, da nas tok obveznosti potegne v pravi kaos. Toda tudi sredi vsega, kar se dogaja okoli nas, obstajajo načini, kako v sebi ohraniti mir.
Ko sem bil še novinec v samostanu, smo imeli predavanja o duhovnosti, pri katerih so nas poučevali starejši bratje, ki so že dlje časa živeli v samostanu. Spominjam se mladega in energičnega patra Roberta, ki nam je nekoč dejal:
"V vsakem izmed nas gori sveča. To je luč upanja, življenja, Božje navzočnosti v nas. Če tečete naokrog s prižgano svečo v roki, bo ugasnila. Podobno je z nami: če ves čas hitimo, živimo v nenehni naglici ali dovolimo, da nas preplavi preveč stresa, lahko v nas ugasne sveča Božje navzočnosti. In včasih jo je težko znova prižgati."
Morda bi vas presenetilo, koliko dela je v samostanu: molitev, čiščenje, delo na vrtu, kuhanje, skrb za starejše brate, študij, pripravljanje duhovnih nagovorov in še marsikaj. Ko sem živel v samostanu, sem ves dan dobesedno prehajal od ene obveznosti k drugi.
S tem se srečujemo vsi: vedno imamo več stvari, ki bi jih morali narediti in doseči, kot imamo časa. In tako bo vedno, dokler bomo omejena človeška bitja – torej vse življenje.
Ne gre za to, koliko naredimo, ampak kaj varujemo
V naši kulturi produktivnost pogosto merimo s hitrostjo in količino opravljenega dela.
Samostanski način življenja pa to logiko obrne na glavo. Najpomembnejše ni, koliko naredimo, ampak kako med delom varujemo svoj notranji plamen.
Samostansko izročilo za to uporablja različne izraze. Sveta Terezija Avilska bi govorila o "združenju z Bogom". Brat Lovrenc Vstajenjski, karmeličan iz 17. stoletja, je govoril o "vaji v Božji navzočnosti". (Prav njegova knjiga s tem naslovom je zelo pri srcu papežu Leonu XIV.)
Varovati notranji plamen lahko za meniha pomeni, da več dni skrbno in potrpežljivo piše ikono, saj že samo to delo postane molitev.
Podobno se lahko spremeni tudi naše vsakdanje delo – naj gre za elektronsko pošto, sestanke, skrb za otroke ali fizično delo –, če med opravljanjem svojih nalog varujemo svečo, ki gori v nas, in v svoje delo prinašamo mir.
Nič ni narobe, če delamo hitro. Paziti pa moramo, da hitrost ne postane naglica. Varujmo svečo v sebi, da ne ugasne.
Še vedno lahko svojim nalogam in delu damo vse od sebe, ne da bi dovolili tesnobi, nemiru in naglici, da prevzamejo naše misli, srce in delo. Ne dovolimo, da bi nam vse to pokvarilo delo in vsakodnevne dolžnosti. Tako bomo lahko v sebi ohranili mir, svetlobo in sijaj. Ta svetloba bo sijala tudi drugim – toda najprej mora plamen goreti v nas.
Kako to storiti?
Če želite to prenesti v svoje vsakdanje življenje, lahko poskusite s preprosto vajo.
Za trenutek se ustavite in povabite Svetega Duha v ta trenutek. Nato pomislite na zadnjih nekaj dni in se poskusite spomniti trenutkov in okoliščin, v katerih najpogosteje hitite in vas prevzame naglica.
Ko jih prepoznate, sklenite, da se boste naslednjič, ko boste začutili, da vas znova preplavlja naglica, zares ustavili. Zaprite oči in prosite za milost, da bi ohranili prižgano svečo v sebi.
Še naprej prosite Svetega Duha za milost, da bi znali ne le bolje prepoznavati trenutke, ko nas prevzame naglica, ampak tudi varovati svečo v sebi, da bo njena svetloba lahko sijala na vse ljudi, ki jih srečujemo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
