Seveda vsi delamo napake. To je povsem pričakovano. Pomembno pa je, kako se nanje odzovemo
V povprečju je moje življenje verjetno bolj niz napak kot dejansko dobrih odločitev. Zdi se mi, da nenehno tavam, se pretvarjam, da vem, kaj počnem, toda globoko v meni ostaja resnica, neomajna in trdna, da se tudi v srednjih letih še vedno iščem: ugotavljam, kdo natančno sem, kam grem in zakaj počnem stvari, ki jih počnem. Napake so moja stalnica.
Obstajajo "velike" napake – grehi, prenagljene in nepremišljene odločitve, način, kako ponosno vztrajam pri teh prenagljenih odločitvah in nočem poslušati nasvetov, prepiri, ki jih vedno znova začenjam o istih temah, starševske odločitve, ki bi jih najraje preklical – in potem so tu "majhne" napake – šale, ki jih izrečem in v resnici sploh niso smešne, pa jih kljub temu trmasto ponavljam, prepričujem se, da ne potrebujem kreme za sončenje, pojem preveč sladoleda … in še toliko drugih primerov.
Sredi vsega tega mi je nekako uspelo pravilno sprejeti resnično pomembne, velike odločitve – zaljubil sem se v žensko, s katero sem se poročil in z njo ustvaril družino, redno sem navzoč pri nedeljski sveti maši, tudi ko se mi ne ljubi, prebiram cele kupe knjig, prosim za odpuščanje, pripravljen sem spremeniti svoje mnenje in, res je, ne bojim se delati napak.
Ker napake seveda delamo vsi. To je povsem pričakovano. Pomembno pa je, kako se nanje odzovemo.
Kot kaplana na srednji šoli me dijaki verjetno najpogosteje vprašajo, kako naj se izognejo napakam pri velikih življenjskih odločitvah. Naša srednja šola, akademija Chesterton, je polna bistrih in radovednih mladih ljudi. Skrbi jih, na katero univerzo naj se vpišejo in kakšno poklicno pot naj izberejo. Skrbijo jih zmenki, skrbi jih, kako najti pravega zakonca. Nekateri premišljujejo o tem, da bi šli v bogoslovje ali izbrali redovno življenje. To so velike odločitve in mladi nočejo delati napak.
Sprašujejo me, kako naj se izognejo napačnim odločitvam, ker se čez leta ne želijo z obžalovanjem ozirati v preteklost. V odgovor jim razkrijem delce svoje življenjske zgodbe: kako sem se rodil v protestantsko družino in zmotno verjel v vse mogoče teološke trditve, ki so, gledano nazaj, škodovale moji duhovnosti. Nekatera od teh prepričanj so me malodane prisilila, da sem nehal udejanjati svojo vero.
Povem jim, kako sem se končno odločil in se spreobrnil … pa ne v katolištvo. Postal sem episkopalni kristjan, se vpisal v bogoslovje in nemočno opazoval, kako se versko izročilo, ki sem se mu tako samozavestno pridružil, maje v svojih temeljih. Postal sem del prepirov znotraj tega izročila in obupal nad njegovo prihodnostjo. Spoznal sem, da morda zmotno mislim, kako je poklic episkopalnega duhovnika konec moje duhovne poti. Naposled, po dolgem tavanju, sem postal katoličan, in po skrivnostni milosti, za katero bom večno hvaležen, sem prejel duhovniško posvečenje.
Bog bo vse uredil
Dijakom zgodovino svojih napak razlagam z namenom, da bi jim dokazal nekaj pomembnega. Kljub vsem napakam, ki jih storimo, bo Bog naša življenja uredil, če le ne bomo obupali in če bomo pripravljeni spremeniti svojo smer. Zelo dobro jih bo uredil. Morda ne bomo končali tam, kjer smo si sprva predstavljali. Ko se bomo ozrli nazaj, se nam bo morda zdelo, da bi lahko ubrali lažjo pot.

Morda smo nekajkrat napačno začeli in naredili nekaj napačnih korakov. Sprejeti moramo težke nauke in prositi za odpuščanje, toda če želimo napredovati, moramo sprejeti dejstvo, da smo naredili napako in da ta precej gotovo ni bila zadnja. Ne smemo živeti z obžalovanjem in dopustiti, da bi nas tudi najmanjša možnost obžalovanja v prihodnosti ovirala pri sprejemanju odločitev tukaj in zdaj.
Edina napaka bi bila, če bi obupali. Če nas misel na napačno odločitev ohromi, postane ta ohromelost najhujša možna napaka, če ji dovolimo, da nas prevzame. Nikoli ne bomo imeli kristalne krogle, s pomočjo katere bi lahko videli prihodnost. Nikoli ne bomo imeli vseh informacij, ki bi jih potrebovali za popolno usmerjanje vsake odločitve. Vedno obstaja tveganje.
Toda sam razmišljam takole: če je Bogu uspelo mene (celo mene!) postaviti na pravo mesto po vseh napakah, ki sem jih storil, in po vseh zgrešenih začetkih, potem lahko enako doseže z vsakim človekom. Bog ima načrt za vsakega od nas. Včasih ga zelo počasi sprejemamo, morda se proti njemu celo borimo ali pa si ga zmotno razlagamo.
Tudi če zavestno zavrnemo svojo predvideno usodo iz strahu, tesnobe ali ponosa, lahko Bog svoj prvotni načrt spremeni in nam ponudi novega. Nobene napake ni nemogoče nekako popraviti. To stvarnost sem doživel že velikokrat. Bog lahko celo iz naših napak ustvari nekaj zelo dobrega (Ali prav tega ne počne na križu: naše grehe iz kazni spreminja v žrtev, ki nam bo prinesla odrešenje?).
Kakšna je torej naša odgovornost pri odločanju: da smo pozorni in potrpežljivi, da molimo in prosimo za nasvet, da stvari temeljito premislimo, ocenimo možnosti in nato ukrepamo. Ne bojte se narediti napake. Dokler vsi napredujemo in se učimo iz svojih napak, četudi so nauki, ki jih moramo včasih sprejeti, mučno težki, nas Bog potrpežljivo, toda zanesljivo vodi bližje k sebi, bližje nebesom in v svojo obljubljeno srečo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.












