Katoliška Cerkev 15. septembra obhaja god Žalostne Matere Božje. Gotovo ste že srečali njeno podobo: Marijo, katere srce prebada sedem mečev. Zakaj ravno sedem? Katere dogodke iz Jezusovega in Marijinega življenja predstavlja sedem žalosti?
Čeprav je Marija marsikaj – Roža skrivnostna, Sedež modrosti, Vrata nebeška –, je tudi Tolažnica žalostnih. Mariji so se že od nekdaj naši predniki priporočali v vsakovrstnih stiskah. Čutili so jo kot mater, ki ima zaradi izkušnje svojega trpljenja še posebej občutljivo srce za bolečino drugih. Vedeli so, da se lahko obrnejo nanjo, ji zaupajo, kaj jih teži in pri njej najdejo tolažbo.
Pobožnost do Žalostne Matere Božje se je začela razvijati že v srednjem veku in traja do danes. Vsem so dobro poznane tudi cerkvene pesmi, ki so povezane z njeno podobo: Mati žalostna je stala, pa tudi ljudska Marija sedem žalosti. V njih odmeva prošnja, naj Marijina žalost ob trpljenju njenega Sina gane tudi človeška srca in jih vodi k spreobrnjenju.
Papež Benedikt XIII. je leta 1727 praznik Žalostne Matere Božje postavil na petek pred cvetno nedeljo, tik pred vstopom v veliki teden, ko se z Jezusovim trpljenjem srečamo na najbolj pretresljiv način, papež Pij X. pa je ta praznik umestil na 15. september – osem dni po prazniku Marijinega rojstva. S tem je pokazal, da je Marijino trpljenje pomemben del njenega življenja.
Simeonova prerokba
Izvor podobe Žalostne Matere Božje najdemo v Lukovem evangeliju. Ko sta Marija in Jožef Jezusa prinesla v tempelj, je Simeon po navdihu prepoznal v njem Odrešenika. Jezusa je vzel v naročje, slavil Boga in rekel: "Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva."
Mariji pa je dejal: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src" (prim. Lk 2,28–35).
Meč, ki naj bi po prerokbi starčka Simeona prebodel Marijino srce, je meč bolečine, trpljenja, žalosti. V srednjem veku so začeli ta meč upodabljati kot sedem mečev, ki prebadajo Marijino srce. Sedem mečev je tako postalo simbol sedmih velikih žalosti, ki jih je Marija doživela ob svojem Sinu.
Sedem mečev, ki so prebodli njeno srce
Sedem žalosti torej sestavlja sedem dogodkov v Marijinem življenju: prvi je Simeonova prerokba: Marijo, ki v naročju drži dojenčka in si ne zmore predstavljati, kakšno bo njegovo življenjsko poslanstvo, pretrese do obisti. Zdaj ve, da bo njeno življenje popolnoma drugačno od tega, kar je pričakovala.
Drugo rano v Marijino srce naredi beg v Egipt, potem ko Herod želi ubiti Novorojenega. Marija takrat spozna, da bo njen sin zares "znamenje, ki se mu bo nasprotovalo". Materinska skrb je takrat polna bolečine.
Tretja Marijina žalost je trenutek, ko dvanajstletni Jezus ostane v templju v Jeruzalemu. Svoji materi s tem pokaže, da je njegov resnični oče Bog in da bo bolj kot njej pokoren njemu.
Četrti meč prebode Marijino srce, ko si Jezus naloži križ in stopi na pot proti Golgoti. Ponižan, zasramovan in zapuščen je, Marija pa na vsakem koraku trpi z njim.
Peta žalost napolni njeno srce, ko Jezusa pribijejo na križ, šesta pa ji sledi, ko sprejme mrtvega sina v naročje. Čeprav je Jezus Božji sin, je Marija v vsem tem mati – mati, ki ga je nosila v svojem trebuhu, ga opazovala, kako je rasel, ga vzgajala, ga ljubila. Po človeško.
Sedmi meč prebode njeno srce, ko Jezusa položijo v grob. Takrat Marija čuti, da se je dopolnilo vse, kar se je moralo zgoditi.
V vsem tem Marijina bolečina ni nekaj, kar bi jo oddaljilo od Boga. Prav nasprotno – čeprav s svojimi močmi ni mogla ničesar popraviti ali spremeniti, je vztrajala v bližini in predanosti Božjemu načrtu. Morda je prav zato Marija tako blizu ljudem, ki žalujejo: ne zato, ker bi imela odgovor za bolečino, ampak ker pozna bolečino matere, ki mora gledati trpljenje svojega otroka in ostati ob njem. 15. september je tudi dan žalujočih. Spodbuja nas, naj žalujočih ne pustimo samih, ampak jim znamo prisluhniti, ostati ob njih in njihovo bolečino izročati Bogu.
