4 dobri nasveti, kako premagati sramežljivost

Na sestanku pomislimo, da bi se oglasili, nato pa si premislimo, ker se bojimo odziva drugih. V šoli oklevamo, ali bi dvignili roko in odgovorili na vprašanje. Tem situacijam ni skupno pomanjkanje idej, temveč težava s tem, da so pogledi drugih usmerjeni v nas.

Sramežljivost je namreč predvsem zgodba o nekakšni razdvojenosti. Sramežljiv človek postane opazovalec samega sebe in si nenehno predstavlja, kako si drugi razlagajo njegovo vedenje ali kako opažajo nerodnost njegovih besed.

Ta pretirana osredotočenost nase pogosto ohromi. Čeprav pogosto odraža pomanjkanje samozavesti, lahko včasih vodi tudi v napuh. Sramežljiv človek se namreč nazadnje prepriča, da ga vsi opazujejo, čakajo na njegove spodrsljaje in si zapomnijo njegove nerodnosti. Postavi se v središče in domneva, da se vse vrti okoli njega.

Rešitev je v tem, da si nehamo predstavljati, kaj si mislijo drugi. Pri tem nam lahko pomagajo štirje konkretni koraki:

Priprava je ključnega pomena pri premagovanju sramežljivosti. Ko sramežljiv človek natančno ve, kaj se od njega pričakuje, in se je na to lahko ustrezno pripravil, se počuti osvobojenega. Ni mu treba pretirano razmišljati ali se obremenjevati s katastrofičnimi scenariji. Pozornost se tako preusmeri z njega samega na nalogo, ki jo mora opraviti.

Natančno ve, kaj mora storiti in povedati. Ni mu treba sprejemati odločitev in ni trenutkov oklevanja, v katerih bi se lahko pogreznil v razmišljanje o sebi. Ima nalogo, ki jo mora opraviti, in se osredotoči nanjo.

Psihologi sramežljivim ljudem priporočajo, naj si prizadevajo preusmeriti pozornost s svojih strahov navzven – k drugim in k skupnemu prizadevanju.

V pogovoru to pomeni, da sogovornika zares poslušamo in se zanimamo za to, kar govori, namesto da v mislih že pripravljamo svoj odgovor. Pri skupni molitvi pomeni, da smo pozorni na ljudi, za katere molimo, namesto na to, kako bomo oblikovali svojo molitev ali kako nas bodo drugi dojemali.

Pomembno je, da se osvobodimo nenehnega opazovanja samih sebe in se začnemo zanimati za to, kar je okoli nas. Tako se izognemo egocentričnosti in pretiranemu strahu, zaradi katerega se ne moremo počutiti svobodno in sproščeno.

Obstaja še eno preprosto zdravilo: druge vprašajmo, kako nas v resnici dojemajo. Sramežljivost se hrani z namišljenimi strahovi, ki so včasih povezani s slabimi spomini. Prepričamo se, da smo se osmešili, da so se nam drugi posmehovali in da smo se spravili v zadrego. Nato ta trenutek vedno znova premlevamo, ne da bi kogarkoli vprašali za preprosto povratno informacijo.

Pogosto je dovolj, da nekoga prosimo za iskreno mnenje, in odkrijemo, da so bili naši strahovi neutemeljeni. Nekdo, ki mu je denimo med nastopom zmanjkalo glasu ali ga je mučil vztrajen kašelj, si predstavlja, da je pred občinstvom nastopil zelo slabo. Opraviči se, nato pa sliši, da tega ni nihče niti opazil.

In razlog je preprost: drugi so bili zaposleni s svojimi mislimi in niso prežali na vsak njegov spodrsljaj. Takšna povratna informacija nas spomni, da je tisto, kar smo naredili, za druge veliko manj pomembno, kot si predstavljamo, hkrati pa nam ponudi konstruktiven pogled, ki pomaga razbliniti nerazumne strahove.

Skratka, sramežljivost, ki jo povzroča strah pred osmešenjem ali obsojanjem, se pogosto izkaže za povsem neutemeljeno.

Sramežljivost nas pogosto zapre v nenehno opazovanje samih sebe: Kaj si bodo mislili drugi? Sem govoril prehitro? Sem bil neroden? Me obsojajo? Ko se tako nenehno opazujemo, pozabimo, da nas drugi ne spremljajo tako pozorno, kot si predstavljamo.

Da bi izstopili iz tega začaranega kroga, moramo postopoma preusmeriti svoj pogled: pripraviti se, da se bomo lažje osredotočili na to, kar moramo narediti, usmeriti se k drugim namesto k lastnim strahovom in svoje bojazni soočiti z resničnostjo.

Kristjan pa mora svoj pogled usmeriti tudi k Bogu in se spomniti, da njegova vrednost ni odvisna od podobe, ki jo kaže drugim.

Ko nehamo poskušati nadzorovati, kako nas vidijo drugi, odkrijemo novo svobodo. Takrat smo lahko preprosto to, kar smo, s svojimi šibkostmi in nerodnostmi, saj vemo, da nas Bog ljubi.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.