Oče šestih otrok o veri mladih: “Ne potrebujejo le zabave, ampak izkušnjo Boga”

Pripričan je, da se nekaj resnično premika. Razlog vidi predvsem v vedno večjem razkoraku med tem, kar ponuja sodobni svet, in človekovim globljim hrepenenjem. "Ko vidijo mladi, da se ne morejo nasititi v tem svetu, da ni nobene stvari, ki bi potešila to hrepenenje v njih, in ko zaslutijo, da je to lahko v Cerkvi," se začne njihovo iskanje.

Eden od največjih zakladov Cerkve je po Lisjakovih besedah prav tisto, kar je v preteklih desetletjih morda ostajalo v ozadju: "Tržno blago Cerkve je mistika," pravi nekoliko provokativno. Današnji človek je nenehno obdan z zasloni, glasbo, obvestili in dražljaji. Zato je lahko že petnajst minut molitve ali tišine povsem nova izkušnja.

Prav tam se lahko zgodi srečanje z Bogom. Včasih je dovolj romanje, ena sveta maša, srečanje mladih ali nekdo, ki človeka preprosto povabi zraven. "Če mu ponudiš bilko, jo bo zgrabil in te bo potegnil," Lisjak opisuje Božje delovanje.

Tudi družbena omrežja in kakovostne spletne vsebine imajo svoje mesto, vendar po njegovem niso bistvene. Prvi mora biti osebni stik: nekdo, ki mladega pripelje, ga nagovori in mu govori o Jezusu. Šele nato mu lahko splet pomaga odkrivati predavanja in ljudi, ob katerih ugotovi, da v svoji veri ni sam.

To je Lisjak izkusil tudi pri delu z najstniki v skupnosti Emanuel. Program je vključeval veliko veselja, glasbe, izletov in skupnih dejavnosti. Toda te niso bile same sebi namen.

"Župnik bo peljal ministrante na pico, pa vemo, da niso zaradi pice pred oltarjem," ponazori. Podobno velja za smučanje, pohode, morje ali kitaro. Vse to je lahko pot, ki mladega pripelje do bistvenega: srečanja z Bogom.

Zato so imeli na njihovih programih poleg druženja vedno tudi tišino, adoracijo in možnost spovedi. "Vedno smo pripravili prostor, kjer so se lahko srečali z Bogom," poudarja. Po njegovem bi moral biti prav to cilj vsakega mladinskega programa.

Obenem je prepričan, da mladim ne smemo ponujati razvodenelih zahtev. Potrebujejo cilje, disciplino in občutek, da so poklicani k nečemu velikemu. "Potrebujejo konkretne usmeritve, potrebujejo junaško pot, velike zglede, potrebujejo Jezusa in življenjepise svetnikov ter nekoga, ki jih na tej poti podpira."

To ne pomeni, da bodo vsi vero živeli enako. Nekdo bo veliko bral, drugi bo vsak dan odprl Sveto pismo za pet minut, tretjemu bo blizu rožni venec. Tudi med svojimi šestimi otroki vidi, kako različni so po značaju in sposobnostih. Zato tudi od mladih ni smiselno pričakovati enake duhovne poti. Pomembno pa je, da jim pokažemo smer in jih na njej spremljamo.

Današnje mlade Lisjak doživlja kot generacijo, ki jo je manj strah pokazati svojo vero. Njegova generacija je po njegovem še podedovala zadržanost staršev, ki so živeli v komunizmu.

To je spoznal tudi v lastni družini. Ko so nekoč v piceriji želeli pred jedjo moliti, mu je štiriletni otrok dejal: "V vrtcu in zunaj se ne moli, samo doma molimo." Lisjak se je takrat zavestno odločil drugače: "Mi bomo molili povsod."

Zato ga presenečajo mladi, ki si danes upajo na javnem kraju poklekniti in moliti rožni venec. "To je za mojo generacijo nekaj nepredstavljivega," priznava. V njih vidi generacijo, ki nima več takšnih težav s tem, da je drugačna.

Toda to ne pomeni, da je treba od človeka, ki je pravkar odkril vero, takoj zahtevati vse. Katehumeni pogosto bijejo notranje boje, ki jih nekdo, ki je od otroštva doma v Cerkvi, sploh ne pozna. Zato potrebujejo razlago, povabilo in spremljanje, ne zgolj opozarjanja na napake.

Posebej boleče je, pravi Lisjak, če po prejemu zakramentov pridejo v domačo župnijo in ostanejo neopaženi: "Nihče jih ne objame, nihče ne reče: Super, tukaj si, ti si naš brat, želimo te spoznati."

Tudi Lisjakova družinska pot je nastajala postopoma. Ko sta se z ženo poročila, sta se odločila, da želita živeti "za misijon, za Boga". Danes imata šest otrok – štiri sinove in dve hčerki – čeprav, kot pove, toliko otrok sprva nista načrtovala.

Prvega sina sta začela šolati doma. Kar naj bi bila začasna rešitev, je postalo način življenja. Najstarejši je osnovno šolo tudi končal doma in danes obiskuje gimnazijo, doma pa se šolajo še trije otroci, mlajši hčerki pa počasi vstopata v njihov družinski ritem.

Lisjak ob tem poudarja, da njihove poti ne predstavlja kot recepta za vse družine. "To, kar midva živiva, ni bilo plod nekega načrta." Njune življenjske okoliščine so takšno odločitev omogočile, marsikomu je ne bi.

Je pa ta pot zahtevala odpovedovanje. "Vsega ne moreš," pravi. Ne moreš hkrati imeti najboljših dopustov, dobrega avtomobila, sanjske hiše ter ogromno časa za veliko družino in vzgojo otrok. Nekje je treba izbrati.

Sam se je odločil postati kmet, žena je doma in občasno ilustrira za različne projekte. Otroci tako odraščajo v stiku z zemljo, delom in naravnimi ritmi. Kmetovanje ga uči tudi, da ni vse v njegovih rokah: lahko delaš vse leto, pa je pridelek nazadnje odvisen od vremena in številnih drugih okoliščin. "Ugotoviš, da je vse dar."

Takšno življenje pa po njegovih besedah ni mogoče brez tesne povezanosti med zakoncema. "Podredim svoje življenje temu, da sem oče in mož," pravi. To zanj pomeni tudi odpoved hobijem in stvarem, ki bi jih sicer z veseljem počel zase.

Kaj bi torej Lisjak svetoval Cerkvi glede mladih, ki danes iščejo vero?

Predvsem naj jih jemlje resno. Z njimi naj govori kot z odraslimi, jim ponuja resne teme in od njih tudi nekaj pričakuje. Toda zahtevnost mora spremljati sprejemanje.

Ko človek prvič v življenju izreče: "Jezus je Gospod," je to po Lisjakovem prepričanju nekaj tako velikega, da "bi morala Cerkev zavriskati od veselja, kot če bi nekdo vstal od mrtvih". Takšnemu človeku bi morala dati vedeti: "Pridi sem, da poskrbimo zate. Tukaj je tvoj dom."

In nazadnje: zavedati bi se morala odgovornosti. Mladi in odrasli, ki danes stopajo skozi cerkvena vrata in iščejo Boga, so ljudje, ki so krščanskemu občestvu zaupani. "Odgovor bomo dali za vse mlade ljudi, ki smo jim bili dober ali slab zgled. Redno molim za ljudi, ki sem jih s svojim vedenjem in ravnanjem pohujšal, ki sem jim bil slab zgled, ki sem jih moralno pokvaril."