Tolkien je z ženo preživel 55 let. Kaj je skrivnost trajnega zakona?

Njuno srečno zakonsko življenje je ena najlepših ljubezenskih zgodb, ki se niso zgodile v romanu, temveč v resničnem življenju. Sta za seboj pustila tudi recept za srečen zakon?

John je Edith spoznal že leta 1908. Sam je imel 16, ona pa 19 let. Očarala ga je že ob prvem srečanju. V njej je prepoznal sorodno dušo in začela sta se srečevati ob popoldanskem čaju.

Veliko sta se pogovarjala, prirejala piknike, v navalu mladostne razposajenosti pa sta skozi okno celo metala kocke sladkorja na klobuke mimoidočih.

"In najine prijetne noči, ko si bila včasih v svoji mali beli spalni srajci, in najini absurdno dolgi pogovori skozi okno; in kako sva ure in ure opazovala sonce, ki je skozi meglo vzhajalo nad mestom, najine vožnje s kolesom – in ognjeviti pogovori – in trije veliki poljubi," se je Tolkien spominjal mnogo let pozneje.

Vse to je trajalo, dokler ni o Johnovi prvi ljubezni izvedel duhovnik Francis Morgan, ki je po smrti njune matere skrbel za brata Tolkien. Mladima je odločno prepovedal stike. Želel je, da se John osredotoči na študij in se k romantičnim srečanjem vrne šele po dopolnjenem 21. letu.

Tolkien ga je ubogal. Po petih letih čakanja je na svoj 21. rojstni dan Edith napisal pismo in jo zaprosil za roko. Na poroko sta morala počakati še tri leta. V tem času je Edith iz anglikanske prestopila v Katoliško cerkev.

Od tedaj se njuni poti nista več ločili. Doživela sta številne težave. Spopadala sta se tudi s finančnimi problemi, saj Tolkienovo pisanje družini sprva ni zagotavljalo stabilnosti. Srečevala sta se z boleznimi in se večkrat selila, vendar drug drugega nista zamenjala za nikogar drugega.

"Ločitev od moje žene takoj po poroki je bila kot smrt," je Tolkien zapisal, ko so ga junija 1916 poslali na fronto.

Žena je bila njegova prijateljica in muza. Ko je Tolkien pozneje ustvarjal zgodovino Srednjega sveta, je po navdihu lastnega zakona v svojo mitologijo vključil zgodbo o Berenu in Lúthien, najlepši izmed vilink. Tako se je poklonil edini ljubezni svojega življenja.

"Nikoli nisem Edith imenoval Lúthien, vendar je bila prav ona vir zgodbe, ki je takrat predstavljala jedro Silmarilliona. Zgodba je nastala na majhni gozdni jasi, polni detelje, v Roosu v Yorkshiru, kjer sem leta 1917 kratek čas poveljeval postojanki Humber. Takrat je bilo moji ljubljeni dovoljeno živeti z menoj. Imela je črne lase in gladko kožo. Njene oči so bile svetlejše, kot si jih kadarkoli videl. Plesala je in pela," je Tolkien pozneje zapisal v pismu sinu.

Imeni Beren in Lúthien sta danes zapisani tudi na nagrobniku zakoncev Tolkien.

Kako v zdravju in bolezni vztrajati skupaj 55 let, kot sta Tolkienova?

Po Tolkienovem prepričanju je treba biti realist, poznati svoje šibkosti in zakon graditi z Božjo pomočjo, saj je zvestobo zgolj z lastnimi močmi zelo težko ohranjati. Tolkien se je trudil vsak dan udeleževati svete maše, v cerkev je vodil tudi otroke, Edith pa jih je doma pričakala z zajtrkom.

Bil je delaven in zelo družaben. V svoj dom je rad vabil oxfordske profesorje in z njimi razpravljal o akademskih vprašanjih. Edith ni delila vseh moževih zamisli in zanimanj, vendar sta skozi leta oblikovala kompromise, ki so jima omogočili mirno skupno življenje – kar ob enem najpomembnejših angleško pišočih pisateljev 20. stoletja zagotovo ni bilo vedno preprosto.

"Moški niso monogamni. Nima smisla, da se pretvarjamo. Po svoji naravi niso takšni. Zvestoba v krščanskem zakonu zahteva veliko odpovedovanja," je Tolkien učil svojega sina Michaela. Pojasnjeval mu je, da lahko krščanski zakon moškemu pomaga posvetiti njegove spolne želje in jih usmeriti k pravemu cilju. Zakramentalna milost mu lahko pomaga v tem boju, vendar bo boj vedno ostal del njegovega življenja.

"Noben moški, ne glede na to, kako zelo je v mladosti ljubil svojo ženo, ji ne more ostati zvest v mislih in telesu brez zavestnega urjenja svoje volje in brez samozatajevanja. O tem moškim premalo govorimo, tudi tistim, ki so bili vzgojeni v Cerkvi," je zapisal Tolkien.

Prav zato lahko po njegovem prihaja tudi do zakonskih dram. Telesna privlačnost se skozi življenje spreminja, toda pri vseživljenjski zvestobi so odločilne globlja povezanost, prijateljstvo, skupna zanimanja in medsebojno spoštovanje.

"Ko čar oslabi ali preprosto ne deluje več tako močno, moški mislijo, da so naredili napako in da morajo poiskati novo 'sorodno dušo'. Ta 'sorodna duša' je največkrat naslednja spolno privlačna oseba, ki jo srečajo. Oseba, s katero bi se z veseljem in koristno poročili, če … In tukaj se pojavi ločitev," je Tolkien opozarjal sina.

Če naj zakon kljub minevanju časa obstane, po Tolkienovem prepričanju ne potrebuje toliko nenehnih romantičnih vznesenosti kot nekaj veliko bolj vsakdanjega: delo, moč volje in majhna dejanja, ki jih zakonca dan za dnem opravljata z ljubeznijo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.