Popoln partner ne obstaja. Obstajata pa dva nepopolna človeka, ki se lahko odločita, da bosta nekaj lepega zgradila skupaj
V času aplikacij za zmenke, ko nam že en sam poteg s prstom omogoči dostop do neskončnega števila profilov, je skušnjava, da bi verjeli, da nekje obstaja nekdo privlačnejši, zanimivejši ali bolj kompatibilen z nami, večja kot kdaj prej.
Toda nenehno iskanje popolnosti se lahko spremeni v pravo past. Če ves čas iščemo idealnega partnerja, lahko spregledamo priložnost za globok in pristen odnos. Kaj pa, če prava ljubezen ni v tem, da najdemo popolnega človeka, ampak da ljubimo resnično osebo – z njenimi dobrimi lastnostmi, omejitvami in življenjsko zgodbo?
Predstavljamo tri smernice, kako preprečiti, da bi iskanje idealnega partnerja postalo ovira na poti do izpolnjujočega odnosa.
1Sprejmite, da popolnost ne obstaja
Danes se zdijo ljubezenski odnosi krhkejši kot kdaj prej. Tudi ko smo že v zvezi, se lahko prikrade dvom: Je to res prava oseba? Ali ne bi bilo bolje še malo iskati med množico profilov, ki so nam na voljo na aplikacijah za zmenke in družbenih omrežjih?
Če smo prepričani, da nekje vedno obstaja nekdo boljši, lahko idealnega partnerja iščemo vse življenje – in ob tem zamudimo priložnost za pristen odnos.
Ta psihološki mehanizem ni nič novega. Leta 1611 se je astronom in matematik Johannes Kepler, ki je ovdovel, lotil iskanja nove žene. Odločil se je, da bo uporabil nekakšno znanstveno metodo, in spoznal enajst žensk. Četrta mu je bila najbolj všeč, vendar je ni izbral, saj je bil prepričan, da bo med preostalimi sedmimi morda našel še boljšo. Po dveh letih omahovanja in primerjanja se je nazadnje poročil s peto.
S svojo odločitvijo ni bil nikoli povsem zadovoljen in jo je obžaloval do konca življenja. "Človek, ki mu je uspelo razumeti vesolje, ni nikoli znal presoditi, kdaj je treba nehati iskati," ugotavlja nemški psiholog Sebastian Struck.
Papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris laetitia opozarja, da prava ljubezen ne pomeni čakati na popolnega človeka, temveč sprejeti drugega takšnega, kakršen je – z njegovimi dobrimi lastnostmi in šibkostmi. Ljubiti torej pomeni izbrati in ostati, ne zato, ker bi bil drugi brez napak, ampak ker njegova vrednost presega njegove nepopolnosti.
Ljubezenska sreča se gradi skozi čas.
2Izberite srečanje namesto primerjanja
Partnerskega odnosa ni mogoče skrčiti na seznam meril, kot bi šlo za razgovor za službo. Ljubiti pomeni tudi postopoma odkrivati bogastvo drugega človeka. Potrpežljivost, zvestoba, ponižnost, da znamo prositi odpuščanja, in sposobnost skupaj graditi odnos so lastnosti, ki se pokažejo šele s časom.
Resnična ovira zato morda ni v tem, da ne bi srečali prave osebe, temveč v prepričanju, da nekje vedno obstaja nekdo boljši. Ljubezenska sreča namreč ne temelji na iskanju idealnega partnerja, ampak na odločitvi, da bomo odnos gradili z osebo, ki smo jo izbrali.
3Postanite najboljša različica sebe
Vprašanje, ki si ga pogosto zastavljamo, je: "Ali je to prava oseba zame?" Toda prav tako pomembno je drugo vprašanje: "Ali jaz postajam prava oseba za nekoga drugega?"
V krščanskem pogledu na človeka ljubezen namreč ne pomeni le izbrati drugega, temveč tudi dovoliti, da nas odnos spreminja.
Po besedah psihologinje Magdalene Cañate pravo vprašanje zato ni: "Kaj mi lahko ta odnos da?", temveč: "Kaj lahko skupaj zgradiva?" Gre za spremembo perspektive, ki nas vabi, da logiko potrošništva zamenjamo z logiko skupnega grajenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
