Sveta maša je trenutek, ko je človekovo srce obrnjeno navzgor, k Bogu. Kaj pa se zgodi, ko začnejo ljudje ploskati?
Vprašanje bralca:
Pred kratkim smo imeli v župniji birmo. Zmotilo me je, da je bilo na koncu maše veliko ploskanja in aplavzov. Je glede tega kakšna omejitev?
Erazem
Odgovarja duhovnik Gašper Otrin:
Glede ploskanja v resnici ni posebnih liturgičnih določil, a obstaja nenapisano pravilo, da se načeloma med sveto mašo ne ploska. Liturgija kot taka naj bi bila sveta, dostojanstvena in usmerjena k Bogu in ne k človeškim predstavam. Ploskanje kot izrazito človeška lastnost je izraz odobravanja, dosežka, privolitve in čestitke, zato imamo lahko nehote občutek, da ploskanje spremeni zbrano molitveno vzdušje v občudovanje ljudi in njihovega početja.
Mladi sprašujejo, redovnica Barbara in duhovnik Gašper odgovarjata.
Ko ploskamo, postanemo gledalci predstave, v kateri so verniki občinstvo, duhovnik (pevci, pridigar …) pa izvajalci predstave. Sveta maša je trenutek, ko je človekovo srce obrnjeno navzgor, k Bogu, ko pa začnejo ljudje ploskati, se liturgija obrne navzdol, ploska se nastopu (lepemu petju, dobri pridigi ipd.). Zato je ploskanje kot tako odsvetovano, razen v izjemnih primerih na koncu obreda. Še bolje pa je, če se obred konča in se vse potrebne čestitke izvedejo po sveti maši.
Po drugi strani pa imamo primere misijonskih dežel (Afrika, deli Azije in Latinske Amerike), kjer je ploskanje pogosto del lokalne kulture in izražanja vernosti, zato ga škofije dovoljujejo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
