Kaj reči najstniku, ki ga je pretresel samomor vrstnika?

V letih, ko je močno prisoten občutek nepremagljivosti, je lahko takšna izkušnja še posebej pretresljiva. Hkrati lahko povzroči tudi strahove, ki jih je težko izraziti: "Če se je to zgodilo nekomu mojih let, se lahko zgodi tudi meni?"; "Kako lahko pomagam prijatelju, ki hudo trpi?"

Ob tem se pojavi vprašanje, kako lahko odrasli pomagamo mladim, ki jih prizadene novica o smrti vrstnika zaradi samomora. To je lahko še posebej težko za starše, ki se morda tudi sami trudijo razumeti smrt mlade osebe, medtem ko poskušajo pomagati svojemu otroku.

S smrtjo mlade osebe se porušijo naše predstave o naravnem poteku življenja. Mlada oseba ne bi smela umreti pred svojimi starši. V teh letih bi morali njihove misli zaposlovati predvsem testi, prijateljstva, urejanje pričeske in prve najstniške simpatije.

Samomor vrstnika lahko pri najstnikih spremeni tudi pogled na druge ljudi. Če se je mlada oseba, ki je umrla, zdela srečna, priljubljena ali uspešna, lahko to povzroči veliko zbeganosti, ker očitno nihče ni vedel, kako zelo trpi.

Najstnikovih strahov nikoli ne smemo odgnati z avtomatičnim: "Ne skrbi, to se tebi ne bo zgodilo." Namesto tega naj postanejo izhodišče za pogovor. Kaj je slišal vaš najstnik? Kaj pravijo njegovi prijatelji? Ali ga za koga od njih posebej skrbi? In morda najpomembneje: kako se je ob novici o smrti počutil glede lastnega življenja?

Nikakor ni treba, da pogovor poteka kot policijsko zaslišanje. Najstniki pogosto govorijo bolj odprto, ko pozornost ni v celoti usmerjena nanje, zato je lahko vožnja z avtomobilom ali sprehod s psom veliko boljša priložnost kot naznanilo, da je čas za resen pogovor.

Po samomoru vsi želijo vedeti, zakaj. Pri najstnikih lahko govorice hitro ponudijo preprost odgovor: razhod, ustrahovanje, pritiski v šoli, težave v družini ali kakšen težji dogodek tik pred smrtjo. Toda samomora praviloma ni mogoče razložiti z enim samim dogodkom. Pomembno je, da govorice ne nadomestijo dejstev in da običajni pretresi adolescence sami po sebi ne vodijo v samomor.

Morda bi bilo bolje priznati, da ne vemo povsem, zakaj je nekdo umrl, hkrati pa pojasniti, da lahko huda čustvena stiska vpliva na to, kako oseba dojema svoje težave in možnost, da se stvari izboljšajo.

Obstaja še en "zakaj", ki lahko po samomoru muči tudi mlade: "Zakaj nisem opazil?" Neodgovorjeno sporočilo, prepir ali nekaj, kar je bilo izrečeno kot šala, lahko nenadoma dobi strašen pomen. Najstnik, ki je bil blizu umrli osebi, zato potrebuje večkratno zagotovilo, da ni bil odgovoren za to, da bi prepoznal, preprečil ali odpravil njeno trpljenje.

To vprašanje lahko vzbudi tudi nov občutek odgovornosti za prijatelje, ki se soočajo s težavami. Najstnik, ki ve, da je njegov prijatelj depresiven, lahko začne spremljati vsako sporočilo, tišino ali spremembo razpoloženja, saj se boji, da bo spregledal pomemben znak. Spodbujajte jih, naj vam, učitelju ali drugi odrasli osebi, ki ji zaupajo, povedo, če jih za nekoga skrbi. Povejte jim, da biti dober prijatelj ne pomeni, da so izključno oni odgovorni za varnost te osebe.

Najstnikova žalost najverjetneje ni podobna naši: lahko joka, se za celo popoldne zapre v sobo, nato pa pride vprašat, kaj bo za večerjo, kot da ne bi bilo nič, ali se uro pozneje že smeje s prijatelji. Nič od tega ne pomeni, da ga smrt ni prizadela.

Vsak najstnik, ki je poznal osebo, ne izkazuje enake stopnje žalovanja. Družbeni mediji lahko po smrti ustvarijo poseben pritisk, saj se vrstijo objave s fotografijami in čustvenimi zapisi ljudi z zelo drugačnim odnosom do umrle osebe.

Pustite otroku, naj čuti, karkoli je v resnici njegovo: žalost, jezo, zmedenost, strah, otrplost ali celo zelo malo. In pomagajte mu, da se spomni, da je bilo življenje posameznika večje od njegovega konca. Če je najstnika, ki je umrl, dobro poznal, naj spregovori tudi o smešnih zgodbah in vsakodnevnih spominih. Samomor ne bi smel izničiti posameznikovega življenja.

Razumljivo lahko starši po takšni novici postanejo še bolj pozorni na svojega najstnika, še posebej, če se že sooča s težavami ali si je bil blizu z umrlo osebo.

Če vas nekaj resnično skrbi, vprašajte neposredno: "Ali razmišljaš o samomoru?" Raziskave kažejo, da s tem vprašanjem otroku ne boste "vsadili ideje" ali povečali tveganja za samomorilno vedenje. Če je odgovor pritrdilen, ga vzemite resno in otroku pomagajte, da čim prej dobi ustrezno strokovno pomoč.

Pogovor nadaljujte tudi po tem, ko mine začetni šok. Pogreb je mimo, šola se nadaljuje, objave na družbenih omrežjih se kopičijo z osupljivo hitrostjo, vendar žalost in tesnoba ne sledita nujno istemu časovnemu načrtu.

Za katoliškega najstnika se lahko po takšni smrti pojavi še posebno težko vprašanje: Kaj se z osebo, ki je naredila samomor, zgodi po smrti? Cerkev ponuja precej več upanja, kot si morda predstavljajo.

Katekizem priznava, da lahko hudo psihično trpljenje zmanjša človekovo odgovornost za samomor, in katoličanom izrecno naroča, naj "ne obupamo nad večnim odrešenjem oseb, ki so si vzele življenje". Bog lahko, pravi Katekizem, človeku ponudi priložnost za kesanje "po poteh, ki so znane samo njemu", Cerkev pa še naprej moli za tiste, ki so umrli na ta način. Za najstnika, ki se sooča s samomorom vrstnika, so lahko te besede še posebej pomembne.

Na vsak "zakaj" ne moremo odgovoriti. Tudi starš prestrašenemu najstniku ne more obljubiti, da se nihče drug, ki ga ima rad, ne bo nikoli znašel v stiski. Lahko pa poskrbimo, da strah ne bo tiho ostal v njem, ga spomnimo, da prošnja za pomoč ni nekaj, česar bi se moral sramovati, in se z njim pogovarjamo še dolgo po tem, ko vsi drugi menijo, da se je življenje že vrnilo v normalne tirnice.

Predvsem pa mu lahko pomagamo, da če je imel rad osebo, ki je umrla, še naprej ohranja lep spomin nanjo. Ne dovolimo, da bi eno tragično zadnje dejanje postalo celotna zgodba njenega življenja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.