Moške skrivnosti razkriva rokometni trener Branko Tamše
Toliko naslovov državnega prvaka in drugih lovorik kot Branko Tamše, danes trener Trima iz Trebnjega, ni zbral nihče drug. Zelo zanimivo, rokometna trenerka je tudi njegova žena Snežana. Kako krmarita v zakonu, pri vzgoji, na igriščih ter o mesecih, ko se mu je zamajal svet, in tudi veri je Branko, strasten oboževalec knjig, spregovoril v Moških skrivnostih.
Žena, hčerka, zahtevna služba, čas zase – kako krmarite med prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Moram reči, da glede tega ni prevelikih težav. Vsaj v zadnjem času ne, odkar sem se po sedmih letih vrnil v Slovenijo. Privilegij je, da lahko pri trenerskem poklicu, ki ga razumem tudi kot poslanstvo, v zadnjih treh letih veliko časa preživim z družino. V določeni fazi odraščanja hčerke je žal to res zelo hitro šlo mimo mene zaradi vseh obveznosti, tako v tujini kot v Sloveniji. Nežinega otroštva ne morem več vrniti nazaj. To so stvari, ki zagotovo niso prijetne, ko človek pomisli nanje.
Zdaj pa si res želim, da bi čim več časa preživeli skupaj. Ampak Neža je stara že več kot 16 let, tako da so se časi malo spremenili. Tudi ona nima več toliko časa za nas. 😊 Nekatere stvari, ki so meni svete, pa še vedno negujemo ter ohranjamo skupaj.
Če se le da, imamo ob nedeljah družinsko kosilo, velikokrat še s starimi starši oziroma ožjim sorodstvom. Drugače pa si absolutno organiziram čas tako, da smo vsaj večji del tedna v stiku, tudi če nismo fizično skupaj. Če je le mogoče, pa vsaj tri dni v tednu preživimo skupaj.
Kako razvajate soprogo? Poleg tega, da greste na njeno tekmo. 😊
Zelo zanimivo vprašanje. S Snežano sva skupaj že 33 let, kar je res lepa doba. In moram reči … Ne vem, ali bi lahko v življenju izbral bolje. Lahko rečem, da sem z ženo zadel eurojackpot oziroma bingo.
Predvsem zato, ker je izjemno prijetna oseba, ljubeča mati, žena ter res zna poskrbeti za vse. Obenem je tudi v istem poslu kot jaz, saj izhaja iz rokometa, in to je velika prednost. Zaveda se, kaj vse čaka trenerja na njegovi poti. Zato nimam nobenih težav v smislu vprašanj: "Kje si bil? Kaj si delal? Zakaj te ni bilo?" Enostavno ve, da je poleg treninga veliko analiz, druženj pred tekmami in predvsem po njih. Velikokrat se nam tudi pridruži. To mi je zelo všeč, saj se lahko povsem odprto pogovarja o vseh temah.
Moške skrivnosti smo na Aleteii poimenovali rubriko za klene fante in gospode, nad katero so navdušene tudi dame. :) Objavljamo jo vsak drugi petek. Tule najdete vse epizode. Ne dvomimo, da imate tudi svoje predloge za kandidate, pišite nam na [email protected].
Sam pa si res želim, da jo občasno tudi presenetim. Obstajajo besede, ki gredo določenim ljudem morda težko z jezika. Po eni strani so zelo preproste, po drugi pa tako težke. Besede, kot so: Hvala, Prosim in Rad te imam. To so izrazi, ki jih želim v svojem življenju uporabljati čim večkrat. Seveda so tu tudi različne pozornosti, kot so šopek, roža in vse druge malenkosti, ki človeku polepšajo dan. Kakšen kino, toplice ali seveda morje poleti.
Že nekaj let pa načrtujeva tudi kakšen odhod v bolj eksotično državo. Seveda se Neža ob tem včasih malo upira, ampak enostavno sva zdaj že v takih letih, da bo treba začeti razmišljati tudi v tej smeri. Da bi lahko besedo "razvajanje" čim večkrat uporabil tudi sam – v najinem, predvsem pa v njenem življenju.
Se vam je kdaj zdelo, da je ona svojo kariero postavila v senco vaše, zato da bi pač vaša bolj cvetela?
Nedvomno me je od samega začetka podpirala na poti in mi tudi svetovala. Vedno sva se odločala skupaj. Absolutno je bila moja beseda zadnja, ampak vseeno sva res vse stvari, kar zadeva mojo kariero, sprejemala skupaj, z roko v roki, z izjemo morda moje zadnje odločitve. Če sem popolnoma iskren, je bila njena želja, da bi se vrnil v Celje. Jaz sem se odločil drugače, zavestno. Se opravičujem, če je morda jezna name. 😊
Res je marsikaj tudi zaradi mene dala na stran. Kljub temu pa zelo dobro krmari na svoji poti kot trenerka Ženskega rokometnega kluba Velenje (in po novem tudi selektorica ženske mladinske reprezentance, op. a.). Po drugi strani vem, da je imela tudi ponudbe iz Slovenije in tujine, ampak je rekla, da če sem že jaz po svetu oziroma po Sloveniji, potem bo gotovo nekaj trpelo, če bo še ona ves čas odsotna.
V tem smislu se je zagotovo malce prikrajšala, ampak nikoli se ne ve. Mogoče se bo v nadaljevanju vloga obrnila in bom jaz bolj doma, ona pa bo mogoče zaplula v kakšne mednarodne vode. Kajti absolutno vem, da ima neizmerno veliko znanja, izkušenj in volje.
Snežana je multipraktik. Marsikaj zna in ničesar ji ni težko narediti. Zato je tudi tako uspešna pri svojem delu. Velikokrat si rečem, da bi želel imeti določene njene značilnosti, odlike oziroma tisto njeno voljo, ki jo ima v določenih trenutkih.
Občasno ima tudi trdo roko, zdaj morda že malce manj, še posebej če vemo, da v ženskem rokometu ne cvetijo rožice. Ni vse tako preprosto in dekleta se res razdajajo praktično za nič oziroma za potne stroške ter se vozijo iz Ljubljane ter od drugod. Ampak ona tukaj ne odstopa, zato tudi žanje oziroma obira sadove svojega dela.
Jaz bi bil, če sem čisto iskren, v takih primerih verjetno malce bolj mehak, bolj "svilen", ona pa je enostavno maksimalna profesionalka. In to dekleta znajo ceniti. Jaz ji lahko samo čestitam.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …"
Otrok je največje bogastvo, ki ga lahko človek dobi. Želel bi si, da bi z ženo imela še kakega. Velikokrat rečemo, da otrok nimamo zase, da z določenimi leti odidejo svojo pot. Otroštvo najine Neže je že mimo. Zdaj je nekako v puberteti, v srednji šoli. In kar hitro bo verjetno prišel čas, ko bo tudi sama odšla iz gnezda.
Velik privilegij je biti oče hčeri. Vsakemu človeku želim, da bi spoznal, kako je biti oče, kajti jaz sem imel to smolo v življenju, da očeta nisem poznal, ker mi je štiri dni pred rojstvom umrl. In nikoli v življenju nisem nikogar poklical "ati" ali pa "oče" ali pa kakorkoli. To so stvari, ki me nekako še vedno zadenejo, zato na starševstvo, očetovstvo gledam s te, posebne perspektive.
Zdaj ste nekje na pol poti med 40. in 50. letom. Čutite, da vam manjkajo elementi očetovskega lika? Ne glede na ves mamin trud.
Absolutno. Tu je treba dati kapo dol mami. Tako mene kot brata (pred časom smo ga že gostili v Moških skrivnostih, op. a.) je vzgojila, postavila na pravo pot. Ko otrok odrašča, se ne zaveda vsega, kar mu manjka. Ne razmišljaš preveč o tem. Otroštvo je polno vsega. Tudi jaz sem ga živel s polnimi pljuči.
Je pa manjkala ta očetovska opora marsikdaj v težkih trenutkih, ki so se mi dogajali med odraščanjem. Žal ne bom nikoli vedel, kakšno bi bilo moje življenje tudi z očetom. Obstajajo določene stvari, ki jih fantje potrebujemo, a jih matere enostavno ne morejo dati. Nisem pa edini, ki ob sebi ni imel obeh staršev. Ko je oče doživel infarkt, je bil star komaj 28 let. Mama leto več.
Zato ste verjetno še bolj hvaležni, da ste lahko oče …
Vsekakor! Zelo sem hvaležen. Čeprav mislim, da imam še veliko rezerv. Se pravi, da bi očetovstvo v vseh pogledih še bolj nadgradil, izpopolnil. Pa ne mislim v materialnem smislu. Ampak enostavno tudi hči mogoče zdaj že noče, da sem ves čas z njo oziroma ob njej.
Še vedno pa pride do kakega trenutka, ko prehitro, neprimerno reagiram, kaj rečem, a mi je v naslednji sekundi žal. Saj veste, najstniki vedo vse. In potem prihajajo takšna in drugačna vprašanja, ki me v tisti stotinki razjezijo. Želim si priti do čim večje samokontrole glede tega.
O obnašanju staršev na tribunah
"Na žalost vse prevečkrat vidim tako mame kot očete, ki skozi svoje otroke skušajo izživeti lastne sanje. Bom rekel blago: neprimerno se obnašajo na tribunah. Ne samo do svojih otrok, do katerih so najbolj kritični. Po drugi strani pa tudi zaščitniški, ko ni potrebno. Do danes na otroških tekmah iz mojih ust ni zletelo nič in tudi ne bo. Na to sem ponosen. Včasih že en moj pogled k očetu ali mami dotičnemu pove več kot tisoč besed o tem, da dela napako. Škodi otroku. Upam, da bodo starši uživali z otroki na tekmah v dobrem in slabem."
Tri stvari, ki jih po vašem mišljenju na svetu najbolj primanjkuje in zakaj?
Hvaležnosti, zaupanja in strpnosti.
Strpnost. Svet je, blago rečeno, ponorel, tudi na najvišjih instancah. Mi smo na žalost figure, ki jih premetavajo sem in tja. Ne vem, kaj sledi, če se bo tako nadaljevalo.
Hvaležnost. Ljudje jo premalokrat pokažemo. Beseda hvala je v mojih očeh zelo velika, ampak nam gre res težko z jezika.
Zaupanje. Tega je vse manj, ker ljudje na prelahek način želijo priti do vsega.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju, sta vam dala najbolj misliti?
Pred nekaj leti sem doživel zdravstveni kolaps. Najprej v fizičnem smislu, to pa je vplivalo tudi na psiho. Mislim, da sem dobil rumeni karton. V tistih dneh ti gre celotno življenje skozi glavo. Sprašuješ se, kako in kaj naprej. To je bila težka, grozna izkušnja. Pol leta nisem bil pravi. Težave sem prebrodil s pomočjo najbližjih, ki so tudi trpeli ob meni. Hvaležen sem v prvi vrsti njim, samemu sebi in tudi Nekomu zgoraj, ki mi je omogočil, da sem se po pol leta sestavil nazaj in da nekako spet normalno delujem.
Ste izgoreli?
Ne, to se mi je pa, po mojem mnenju, zgodilo pred kakimi 12 leti. Človek pač misli, še posebej, ko je mlajši, recimo pri 30 letih, da lahko premika meje tega sveta. Ja, jih lahko, ampak prej ali slej ti življenje zaradi delovanja in načina razmišljanja izstavi račun. Verjetno sem svoje džokerje že porabil …
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Vzgojen sem v krščanskem duhu, imam vse zakramente. Verjamem, da Bog obstaja. Velikokrat tudi svojim igralcem povem, da vse, kar delamo, tako posameznik kot ekipa, Nekdo nekje zgoraj nadzoruje. Vem, da vsi ne verujejo v Boga, ampak … Če si ti pošten do sebe in okolice, se ti to nekoč vrne. Tako v športu kot v življenju. Velikokrat obiščem cerkev in sveto mašo. Še vedno pa sem tam premalo, če sem čisto iskren.
V vašem Velenju je župnik Janez Turinek …
Bil je moj sošolec v veroučnih klopeh. 😊
Več let ste delovali na Hrvaškem, v Zagrebu in Nexeju. Kakšne izkušnje nosite od tam?
Velika večina Hrvatov ne zamudi nedeljske maše, če je obisk le mogoč. Ko sem bil v Nexeju, sem spoznal duhovnika, ki mi je uresničil željo in po dolgih letih omogočil spoved. Duhovno sem se očistil. Zmetal iz sebe stvari, ki so me motile in tlačile.
Za koga največkrat molite? Tudi za igralce, šefe?
Za zdravje vseh bitij na svetu. Če ni zdravja, ima človek le eno željo.
Bi še kaj dodali za konec?
V sezoni 2002/03, ko sem bil še igralec Gorenja, sem bil s klubom na pripravah v Medžugorju. S soigralci smo se dogovorili, da gremo vsi do Marijinega kipa. Tisto sezono smo popolnoma nepričakovano prvič v klubski zgodovini osvojili slovenski pokal, čeprav zaradi drugih močnih klubov (Celje, Prule …) res nihče ni računal na nas. Tega ne bom nikoli pozabil. Misel na pokal me vedno ponese tudi v Medžugorje.
