“Prosim, Bog, pomagaj, da najdem tu kakšne prijatelje!” Hitro je bila uslišana

Pri izbiri magistrskega študija si se prepustila notranjemu občutku. Kaj te je vodilo k zakonskim in družinskim študijem ter kaj si tam našla?
To je kar zabavno vprašanje, ki se je pojavilo pri vsakem predmetu letos v prvem letniku magistrskega študija. Spomnim se enega predmeta, pri katerem sem se res vprašala, zakaj sem sploh na tem faksu. Nisem našla odgovora. Povedala sem po resnici, da ne vem, zakaj sem izbrala to smer. V resnici so bile v mojem življenju verjetno neke situacije, ki so malo privedle do tega, da bi me to lahko zanimalo. Enkrat mi je tudi prijateljica rekla: "Ej, tu te pa res vidim." Nisem pa prej nikoli zares razmišljala o tem.

Na tej fakulteti mi je super. Nanjo sem šla brez pričakovanj, ker tudi sama pri sebi nisem imela odgovora, zakaj sem tam. To je bilo zame kar težko, ker sem taka, da imam rada stvari pod nadzorom in jih lahko razporedim. Tukaj pa sem slepo zaupala in rekla: "Okej, nekaj mi pravi, da moram iti sem, se bom pa prijavila."

Spomnim se, da sem imela prvi dan na fakulteti občutek, kot da se vsi poznajo. Rekla sem si: "Prosim, Bog, pomagaj mi, da najdem tukaj kakšne prijatelje!" Še isti dan sem bila na čaju s sošolko in dobila sem res dobre prijatelje. Na faks ne hodim samo zaradi dobrega programa in super profesorjev, ampak tudi zaradi ljudi. Lani smo šli vsak odmor igrat odbojko na dvorišče! Naredila se je skupnost in rada sem v tej družbi, v kateri se počutim dobro. No, pa tudi tematika me precej zanima.

Kaj se ti zdi danes največji izziv za mlade, ki si želijo zgraditi zdrav partnerski odnos?
Malo sama miselnost družbe. Rekla bi, da se mladi niso več pripravljeni prilagajati drug drugemu in iskati kompromisov. Veliko je miselnosti: "Saj, če ne bo ta, bo pa nekdo drug." Mislim, da se veliko ljudi spopada s strahom pred dolgoročno zavezanostjo ali pa mislijo, da bo prišel nekdo boljši. Kako pa se boš potem za nekoga odločil?

Izziv je najti v sebi ranljivost, se postaviti v ranljiv položaj. Pa to ni nujno v romantičnem odnosu. Lahko tudi v odnosu do Najsvetejšega. Enkrat mi je bilo pri maši super slišati pridigo, v kateri je duhovnik rekel, da se Bog pri čisto vsaki maši čisto vsakemu od nas podari v hostiji. Na nas pa je, ali ga bomo sprejeli ali ne. V čisto vsakem odnosu nas lahko oseba prizadene, noro rani ali pa nas sprejme. Največji izziv je torej v sebi najti pogum, da se zaveš svoje ranljivosti in potem korakaš z njo. Zavedati se je treba tudi, da popolnosti ni. Nekje bo vsak moral malo "potrpeti".

Omenila si, da imaš rada stvari pod nadzorom. Je torej težko, kadar ti to ne uspe?
Oh, itak, da je. Grozno je. Po mojih načrtih iz srednje šole bi bila zdaj verjetno že poročena in imela par otrok. (smeh) Ja, težko je, a pridejo blagoslovi! Že od nekdaj sem rada fantazirala o svoji prihodnosti, in to do podrobnosti. Ko ni šlo po načrtih, se mi je vse sesulo. Ampak v trenutkih, ko mi je bilo najhuje, sem najbolj čutila Božjo prisotnost. Zato imam z Bogom tak odnos, kot ga imam. Takrat mi nobena zemeljska stvar ne bi mogla pomagati.

Ampak to je bistvo vere, s katerim se seveda še vedno borim: da je vera eno samo zaupanje.

Ja, težko je izpustiti. Jaz sem prva hčerka in včasih čutim odgovornost, da moram poskrbeti za vse. Ampak ko izpustim, me na dober način preseneti. Že samo v zadnjem letu ali dveh so se zgodile stvari, ki si jih včasih ne bi niti upala predstavljati. Ravno danes sem gledala sebek iz dneva, ko sem v osmem razredu prvič šla na Stično. Takrat sem gledala pevski zbor in si mislila, da bi bilo super, če bi kdaj na Stični pela v njem. Mislim, da sem si celo zapisala, da bi bila to res ena taka "točkica" v mojem življenju. No, pa sem že dvakrat pela v zboru na Stični, letos pa bom še na večernem koncertu. Noro!

Velik pomen v življenju daješ prijateljstvom, brez katerih si ne predstavljaš več življenja. Kaj je zate pravo prijateljstvo in kdaj najbolj potrebuješ prave prijatelje?
Hkrati enostavno in najtežje vprašanje. Zdi se mi, da bi v različnih obdobjih dala različen odgovor. V pravem prijateljstvu ti ni treba drugemu utemeljiti svoje vrednosti, ampak jo prijatelj že sam prepozna. Pravega prijateljstva ne čutim nujno tako, da smo vsak dan v stiku, ampak da smo, ko se vidimo, veseli in se zdi, kot da smo se videli pred kratkim. Ne znam tega spraviti v definicijo, gotovo pa me zadnje čase prijateljstva presenečajo, ker se intenzivna in močna prijateljstva pojavljajo tam, kjer jih sama ne bi pričakovala.

Ne vem, ali bi rekla, da prijatelje potrebujem samo v določenih obdobjih, recimo hudih. Seveda jih, ampak še raje vidim, če me nekdo pokliče, ko ima dobro novico, da sem lahko vesela in hvaležna.

Vzgojena si bila v verni družini. Kaj pa je bilo tisto, kar je nekaj premaknilo v tebi, da si zgradila in obdržala močno osebno vero?
Otroška vera mi je najbolj kulska! Še posebej, ko poslušam svoje bratrance in mi povedo kakšno prigodo. Že v njihovih otroških verah včasih čutim individualno, osebno vero. Pri meni pa ni bilo čisto tako. Sem tipičen primer, ker je pri meni ta otroška vera trajala do birme. Nikoli sicer nisem bila na točki, ko bi mislila, da Bog ne obstaja, nisem pa takoj razvila osebne vere. Vmes sem imela obdobje "blodenja".

Mami je na neki točki prišla k meni v sobo in mi rekla: "Kaj se mora še zgoditi, da boš začela moliti? Ali lahko že začneš moliti?" Predlagala mi je, naj grem k študentski maši. Mislila sem si: "Ah, kdo pa v teh časih hodi k maši ob sredah?" Pa sem si rekla, da grem pogledat, ker me je zanimalo, kako bo. Dogovorila sem se s prijateljico, potem pa nisem dobila parkirnega prostora. Seveda ne samo, da imam rada stvari pod nadzorom, tudi zamujati ne maram! Sama pri sebi sem se hecala, da se bom seveda v cerkvi lahko usedla, tudi če zamudim.

Zamudila sem recimo deset minut in komaj odprla vrata! Cerkev je bila nabito polna! Še nikoli se nisem tako počutila. Čutila sem Božjo navzočnost ob vseh mladih, ki so živeli za Kristusa. Saj sem bila animatorka in hodila k maši z družino, ampak to je bilo nekaj povsem drugega. Spomnim se prvih besed gospoda Gostečnika: "Veste, ljubezen ni prosjačenje." To me je takrat zelo ganilo. Poslušala sem zbor, ki je bil izjemen. In bum! Eno leto pozneje sem bila lahko zraven v MPP-ju. Vse se me je takrat tako dotaknilo, da potem nisem izpustila nobene srede! Prek študentske maše sem dobila individualno vero, ki je kasneje prek duhovnih vaj, srečanj in ljudi le še narasla.

Vedno lepo govoriš o svojih starših. Kaj občuduješ pri njih?
Pogosto se doma šalim in rečem, da bom zelo zadovoljna, če bom imela nekoč pol toliko, kot imajo moji starši. Zdi se mi, da sta v prvi vrsti zakonca, najprej mož in žena, potem starša. S tem, da imata dober zakon, lahko največ dasta otrokom. Srečo imam, da lahko to doma gledam. Zato so potem moji standardi kar visoki. (smeh) Smo se pa tudi doma pogovarjali, da ni vedno enostavno, čeprav včasih tako izgleda. Stara mama mi je nekoč rekla, da se dober zakon ne zgodi, ampak se zgradi.

Ljudje te poznajo kot vedno nasmejano in pozitivno osebo. Kako pa se spoprijemaš z dnevi, ko ti je težko?
Lahko čutim različna čustva, za katera moram najti recept, ki mi pomaga pri regulaciji. Včasih potrebujem samo pogovor s prijateljico. Včasih potrebujem nekoga, da mi da nasvet, včasih pa nekoga, da me posluša. Ko mi je hudo, se poslužujem različnih stvari, ki mi pomagajo; na primer poslušanje glasbe, pisanje dnevnika, rožni venec ali tek.

Še posebej zadnje čase veliko slaviš z glasbo, letos si zraven tudi na večernem koncertu Stične mladih. Kako je prišlo do tega in kako pristopaš k vlogi, ki ti je bila zaupana?
To je zame močan Božji blagoslov, ki ga ne jemljem za samoumevnega. Lani sem šla v Rim s Katoliško mladino in dobila mail, ali bi sodelovala v priložnostnem bendu. Nič mi ni bilo jasno, ker se mi je zdelo, da ne igram tako dobro klarineta. (smeh) Potem sem videla, da so mi pisali zaradi petja. Bila je neverjetna izkušnja, čeprav do takrat skoraj nikogar v bendu nisem poznala. Poskušala sem zaupati Bogu, saj se sicer nikoli ne bi sama od sebe javila za tako vlogo. Letos sem dobila še priložnost pomagati skupini Rapha Worship na slavilnih koncertih in Večerih Plus+. Pri prvem skupnem kosilu po Večeru Plus+ so se doma hecali, ali bomo pri molitvi dvignili roke. (smeh)

V tej vlogi mi je kljub tremi nekoliko lažje, ker se zavedam, da ne slavim zase, ampak za Boga in za druge. S tem dejansko služim. Želim si, da bi mladi po koncertu čutili, da jih Bog ljubi in vidi.