Prihodnosti si nikoli ni predstavljala v samostanu. Danes pravi, da je prav tam našla svoje mesto
Še vedno ima telefon, se srečuje s prijateljicami, ob 5.40 pa je vsako jutro že v kapeli. Beti Žust je novinka v Družbi Marijinih sester čudodelne svetinje, ki se je pred dvema letoma dokončno odzvala povabilu k posvečenemu življenju. To povabilo je bilo zanjo presenečenje – vedno si je namreč predstavljala, da bo imela družino. Ko se je leta 2023 kot prostovoljka odpravila v Ukrajino, je začutila, da si v polnosti želi živeti za Boga.
Si v Ukrajini prvič pomislila na to možnost ali se ti zdi, da so bili že pred tem prisotni znaki, ki jih takrat še nisi razumela?
Ko se oziram nazaj, vidim, da me je Bog postopoma osvajal, a jaz tega nisem videla tako. Takrat, v Ukrajini, pa sem ga prvič zaslišala na tak način. Imela sem odprto srce. Pred odhodom sem imela težko obdobje – sedaj bi temu rekla obdobje "kognitivne disonance". Končala sem faks in nastopilo je obdobje negotovosti, ko nisem točno vedela, kaj bi. To sem zelo intenzivno doživljala in mislim, da se je takrat moje srce začelo počasi odpirati. Pomembna je bila tudi neka Božja beseda, ki me je zelo nagovorila. "Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 5,14-16)
Tega takrat nisem razumela kot klic v posvečeno življenje, sem pa prepoznala hrepenenje, da bi bila rada ta luč in da me Bog vabi, da to postajam. Čutila sem, da si v življenju želim početi to. No, potem pa sem se po Božji previdnosti prijavila na POTA – prostovoljstvo v Ukrajini. Tam sem se srečala s še eno Božjo besedo: "Pojdite in naredite vse narode za moje učence." (Mt 28,19) Takrat se je vse to, kar sem čutila, povezalo in začelo prebujati. Ni šlo za to, da bi v Ukrajini videla sestre in bi me to navdušilo, sem se pa ob njih počutila zelo domače. Veliko sem jih spraševala, bila sem radovedna, a nisem zavestno razmišljala o tem, da bi se jim pridružila. Na vso to podlago je nato prišlo vprašanje ene izmed sester, ali sem že razmišljala o svoji poklicanosti. To vprašanje mi potem ni dalo miru.
Proces razločevanja veliko ljudi interpretira kot iskanje notranjega miru. Kako bi ga opisala ti?
Dejansko je najprej prišel nemir. Upala sem, da to ni res, da bo ta misel hitro minila. Ko sem prišla domov, sem se posvetila diplomi in na to malo pozabila. A takoj, ko sem oddala diplomo, sem spoznala, da se misel vrača, da je močna in da bo treba nekaj narediti. Šla sem k svojemu duhovnemu spremljevalcu in mu povedala, o čem razmišljam. Druga stvar je bila, da sem prepoznala, da si želim Boga spoznati na razumski ravni. Pritegnil me je, a jaz sem ga želela najprej dobro poznati. Vpisala sem se na program Duhovnega izpopolnjevanja na Teološki fakulteti. Kar mi je v tem obdobju najbolj pomagalo, pa je bila tišina. Prijateljica mi je enkrat rekla, da ji Bog gotovo ne more pomagati, če v molitvi ni iskrena in začutila sem, da moram spremeniti svojo molitev. Boga sem začela bolj konkretno spraševati in prositi, naj mi jasno pokaže, da me vabi v posvečeno življenje. Navzven se je videlo, da sem se začela odmikati od družbe, a to je bilo potrebno, da sem lahko bolje slišala Boga.
Naslednji dve leti sta torej minili v premišljevanju in izbiri karizme?
Tako je, do vstopa v red sem prvo leto preživela brez "konkretnih" korakov, iskala sem tišino, bila pa sem aktivna tudi pri Katoliški mladini in res sem hvaležna za to izkušnjo. Tudi preko tega sem spoznavala Boga in sebe, videla sem, da rada počnem takšne stvari. Bog mi je zelo pomagal tudi pri izbiri reda. Bila sem zaljubljena, in ko si zaljubljen, dobiš polet, zagon, sploh ne veš, od kje imaš toliko moči. Nič mi ni bilo težko. Bog je kar odpiral vrata. Ko sem prišla iz Paray-le-Moniala, še enega pomembnega romanja za mojo odločitev, sem se odločila za prve konkretne korake.
Vedela sem, da moram iti pogledat, kako živijo sestre, dobesedno moram pozvoniti na njihova vrata. Najprej sem šla na jutranjo molitev k sestram FMM, a sem zamudila in zdelo se mi je, da ne morem prvič, ko se srečamo, zamujati. Pred vrati sem se obrnila. Potem sem šla k njim neko popoldne in vse je bilo v redu, a ni me vleklo nazaj. Bogu sem vse to izražala v molitvi in dajal mi je jasne odgovore. Kasneje sem šla enkrat na obisk k Marijinim sestram čudodelne svetinje, ker so bile na obisku ravno tiste sestre, ki sem jih poznala iz Ukrajine. Povedala sem jim, da razločujem, čutila sem, da imam tam varen prostor. Ko sem se vračala domov, me je prešinilo: "Jaz se že ves čas tako domače počutim pri njih!" Šla sem vikend k njim in postalo mi je jasno, da je moje mesto med njimi.
Ob takšni odločitvi veliko stvari žrtvuješ, pustiš za seboj. Kako si občutila vse to?
Nisem še dolgo v samostanu, a prepoznavam, da se obdobje zaljubljenosti počasi preveša v nekaj drugega – temu ne bi še rekla zrela ljubezen – ampak prvotna vznesenost se je malce pomirila. To občutim predvsem pri molitvi, a se obenem zavedam, da to pomeni, da napredujem. Sicer pa beseda žrtev zame nima lepega prizvoka – temu bi raje rekla darovanje. Večkrat slišim, da ljudje pri posvečenem življenju omenjajo žrtvovanje, jaz pa tega nisem dojela na tak način. Takrat sem bila kar malo v oblakih in sem to res z veseljem naredila. Seveda opazim, da je moje življenje drugačno od življenja mojih vrstnikov, a sestre me postopoma uvajajo v redovno življenje. Zavedam se, da bodo odpovedi del mojega življenja, ampak takšna je Jezusova pot. Vsak kristjan je povabljen k temu, posvečeni pa še bolj radikalno. Jaz bolj kot križ v tem vidim lepoto in povabilo.
Koliko stikov z "zunanjim svetom" pa še vedno ohranjaš? Kakšna pravila veljajo zate v noviciatu?
Težko je enoznačno odgovoriti. Pri Marijinih sestrah sem v noviciatu edina in je že zato vse zelo individualno. Smernica, ki mi jo je dala magistra, je, da mi ona ne želi postavljati pravil, ki bodo sama sebi namen, ampak želi, da začnem razmišljati in se odločati v skladu s tem, kaj me vodi bližje k Bogu in kaj me oddaljuje od njega. Spomnim se, da sem bila zelo pozitivno presenečena, ker sem imela tudi jaz predstavo kot iz filma, da bo vse strogo in rigidno. Zdaj sem vedno znova vabljena, da se odločim in argumentiram svojo odločitev – zakaj bom nekaj naredila, se z nekom dobila … Razločujem, ali me bo to druženje bližalo k Bogu ali me bo raztreslo. Vseeno vedno vprašam tudi magistro, a v prvi vrsti je to moja odgovornost. To mi daje svobodo. Če odločitve za nas dela nekdo drug, s tem le prelagamo odgovornost.
Koliko časa pa pravzaprav traja noviciat?
Pri vsakem redu je drugače. Pri nas se vse začne s kandidaturo, sledi postulat, ki traja od pol leta do dve leti, nato pa leto in pol noviciata.
Kako poteka tvoj vsakdan? Se ti zdi, da tudi pri sestrah lahko lepo živiš svojo mladost?
Starostno smo kar pisane. Jaz sem najmlajša, naslednja je kakih deset let starejša od mene, pa naslednja spet deset. Največ sester je starih med 50 in 90 let. Na prvo žogo se to morda sliši precej dolgočasno, meni pa se zdi lepo. To so moje sestre in hvaležna sem za dar, da sem z veseljem s starejšimi. Seveda mi včasih manjka družba vrstnikov, ampak se kdaj pa kdaj srečam s prijateljicami, kdo me obišče … Bog skrbi zame tudi iz tega vidika! Ne počutim se prikrajšana.
Naš dan se začne zgodaj – ob 5.40 se dobimo v kapeli in imamo kratko molitev in sveto mašo. Po maši imamo hvalnice in pol ure premišljevalne molitve ob dnevni Božji besedi. Po zajtrku gre vsaka po svojih zadolžitvah. Moja prioriteta v noviciatu je poleg molitve pouk z magistro.
Kaj pravzaprav pomeni magistra?
Magistra je moja predstojnica, moja vzgojiteljica. Predelujeva naše konstitucije, različne apostolske spodbude, bereva jih in komentirava, trenutno bereva pisma naše ustanoviteljice, včasih pa se samo pogovarjava o aktualnih stvareh. Gre za neke vrste študij o naši karizmi, spoznavanje skupnosti in tako naprej.
Pred kosilom se spet zberemo v kapeli in imamo eksamen, po kosilu pa z magistro velikokrat moliva rožni venec, včasih kaj berem ali počnem kaj drugega. Pet do petih imamo duhovno branje, sledijo pa večernice in premišljevalna molitev – še pol ure v tišini. Po večerji imamo razvedrilo oziroma rekreacijo – druženje. Ker smo čez dan veliko po svojih opravkih, je takrat čas, da se pogovorimo in smo skupaj. Nekatere sestre šivajo, druge preberejo časopis … Pomembno se mi zdi, da imamo ta skupen čas. Ob osmih gremo v kapelo, zmolimo sklepnice in preberemo evangelij za naslednji dan. Od takrat naprej je tišina. To je moj najljubši del dneva. Vse se začne počasi umirjati. Veselim se večerne molitve, ker v njej gledam nazaj v dan, kaj vse mi je bilo podarjeno, kako me je Bog uporabil v tem dnevu, in se zahvalim za vso ljubezen, ki mi jo je dal.
Kako pa je s telefonom? Ga lahko imaš ali si se morala ob vstopu v samostan posloviti od njega?
Ne, še vedno imam svoj telefon. 😊 Kot sem povedala prej, nimam veliko "prepovedi", ampak je veliko na meni. Konec koncev bom jaz živela svoje življenje, ne bom vedno imela varuha. Čeprav imam veliko svobode, si želim graditi odnos z Bogom, in če se ne trudim, odnos šibi. Tako, kot bi bilo z možem ali s prijatelji. Hitro opazim, če sem preveč časa na telefonu, zato se držim načela, da med tednom odgovarjam le na nujne stvari. Nisem si izbrisala družabnih omrežij in prav se mi zdi, da tudi na profilu Marijinih sester na Instagramu kdaj kaj objavim. Sicer nimam toliko veselja s tem, a to je v današnjem času nujno. Kje pa bodo dekleta sploh videla, kaj so Marijine sestre? Zastarele spletne strani jih lahko le odbijejo. Tudi sestre živimo v tem svetu, ne izven njega. Zavedam se, da me telefon raztresa, a se mu hkrati ne morem čisto izogniti. Tudi tu se učim razločevanja in ravnotežja.
Odnos z Bogom je brez dvoma odnos, a je vseeno drugačen od odnosa s človekom. Si se morala kdaj spopasti tudi s samoto?
Do sedaj se še nisem počutila osamljeno. Bog mi je nekako odvzel potrebo, da moram čisto vsako stvar predebatirati z nekom. Tako hvaležna sem, da imam pri Bogu prostor, kjer lahko izrazim prav vse in da imam tudi sestre v skupnosti, ki jim lahko povem, kar je takega kar prepoznam, da bi rada podelila. Veliko vlogo igra tudi duhovno spremljanje in tudi tam imam možnost, da povem, kar me teži.
Vaša karizma je povezana tudi z delom z ubogimi. Ti delaš z brezdomci. Česa te učijo?
Naša karizma ni le delo z ubogimi, ampak videti Boga v ubogih ter jim ga prinašati. Tu ni enostavnega odgovora. Vem le, da sem lahko do njih prijazna in jih imam rada. Čutim, da ni moja vloga, da bi z njimi reševala probleme, lahko pa jim prinesem malo veselja – s pogledom, z nasmehom. Preprosto.
